Jernej Dirnbek: Pevci pozabljenih pesmi

V prepolni dvorani muzeja Špital v Gornji Radgoni je potekala predstavitev knjižnega prvenca Jerneja Dirnbeka, enega od ustanovnih članov priljubljene slovenske skupine Mi2, ki ga je poimenoval: Pevci pozabljenih pesmi. Pevec in član legendarnih Mi2, je svoj roman, ki prepleta različne usode prebivalcev manjšega slovenskega mesta ter njihove raznolike – včasih tudi sovražne značaje, ki jih združuje s pesmijo, predstavil v pogovoru s pedagoginjo in prav tako pisateljico, Normo Bale. Hkrati je eden najbolj prepoznavnih slovenskih rokerjev, ki so mu med drugimi prisluhnili tudi dijaki iz gimnazije v Bad Radkersburgu, spregovoril o marsičem iz svojega življenja.

Jernej Dirnbek (1971) prihaja iz Rogatca, od začetka študija na Ekonomski fakulteti pa prebiva v Ljubljani, kjer ima družino in službo. Širši javnosti je bolj poznan kot ustanovitelj in član glasbene skupine Mi2, pri kateri igra kitaro, poje in je avtor približno polovice besedil njihovih skladb. Roman Pevci pozabljenih pesmi je njegov literarni prvenec, čeravno sta s soavtorjem besedil pri skupini Mi2 Tonetom Kregarjem do sedaj družno objavila dve pesniški zbirki: Mi2 pišema poezije (2002) in Mi2 pesmarica (2010). Za pisanje proze se je po lastnih besedah odločil zato, ker je ugotovil, da pripovedi o Pevcih pozabljenih pesmi ne uspe stlačiti v nekaj štirivrstičnih kitic, pa tudi zaradi spoznanja, da je nekatere zgodbe lažje zapisati, kot doživeti. Sicer pa je doslej ustvarjal v verzih in besedi za gledališče (Mi2, Robinson in Petek, Do nazga, Fotr, Slovenska muska od A do Ž), film (Vinopirji), prireditve (Državna proslava ob dnevu državnosti) in TV razvedrilne oddaje (As ti tut not padu, Hri-Bar, Jebovlje, Je bella cesta in NPU)...

V kolektivnem romanu Pevci pozabljenih pesmi gre za veselo pripoved o skupini prebivalcev manjšega slovenskega kraja, ki ugotovi, da je posedanje ob kozarcu bolj zabavno, če poteka ob prepevanju viž, ki se jih junaki spominjajo iz svoje mladosti. Pa seveda še o marsičem, kar spremlja njihove usode, medtem ko se oni posvečajo petju. Podgorje je tipični slovenski kraj, ravno prav velik, da je svoja občina in ima župana. Vanj se po ločitvi in po dolgoletnem življenju drugje vrne Zdravko Strnad, zdaj v srednjih letih. V vsakodnevno življenje kraja se vključi kje drugje kot v bifeju in v zidanici. Prav tam, ob kozarčkih rujnega, začne skupina možakov, ki so jim večeri doma prepusti, peti. Začnejo se srečevati pogosteje in potem tudi z namenom prepevanja, pridružijo se jim tudi drugi krajani. Zgodba o prepevanju se prepleta z zgodbami življenj različnih krajanov, s starimi in novimi ljubeznimi in ne nazadnje tudi politično obarvano Županovo zgodbo. Pevci pozabljenih pesmi je kolektivni roman, ki prepleta različne usode prebivalcev manjšega slovenskega mesta ter njihove raznolike, včasih tudi sovražne značaje združuje s pesmijo. Obenem je živahna, pronicljiva satira današnjega časa in sodobne slovenske družbe, ki pozablja na povezovalno vrednost tradicij in deluje predvsem v lastno korist. V tem smislu je roman tudi in predvsem kritika samosvojega sistema in zaupanje v malega človeka, ki z dobro voljo lahko premaga še tako nepredvidljive težave...