Jelka iz Ormoža je na Kitajskem živela v provinci znani po pandah in pekoči hrani
Za nas je razkrila kakšna je bila izkušnja in kam jo pot nese dalje
Jelka Kovačič na Kitajskem
Jelka Kovačič je štiriindvajsetletna diplomantka Grafičnih in interaktivnih komunikacij. Prihaja iz Ormoža, trenutno pa se odpravlja na prakso v Salzburg. Je precej pogumna mlada ženska, ki se je odločila, da ne bo čakala kaj ji bo prihodnost dobrega prinesla, ampak bo šla to sama iskat v svet. Ni si zadala malih ciljev, ampak je takoj na začetku izbrala mesto, ki je veliko skoraj tako kot celotna Slovenija. Za portal je razkrila kakšna je bila izkušnja in kam jo pot nese dalje.
Ali si se za pripravništvo na Kitajskem odločila v okviru Erasmusa?
Kaj točno si počela, kako dolgo je trajalo in zakaj si se odločila za
Kitajsko?
Pripravništvo na Kitajskem ni potekalo v okviru dodiplomskega študija oziroma Erasmusa, ampak sem se zanj dogovarjala in ga organizirala sama. Potekalo je tri mesece v grafičnem studiu v kitajskem mestu Chengdu. Moja izkušnja je bila pozitivna, prav tako pa me je presenetilo, da so bile moje zadolžitve enake vsem ostalim zaposlenim, ne glede na to, da je bilo to zgolj pripravništvo.
Sprva sem nameravala poiskati prakso nekje v Evropi, vendar sem se po predlogu kasneje odločila za Kitajsko. Ravno takrat sem imela na voljo čas, prav tako pa me je zanimalo kako se tako drugačna kultura odraža v oblikovanju, kako to vpliva na tipografijo, simboliko, prav tako pa je interesantno, saj je Kitajska hitro se razvijajoča država v razvoju.
Kje točno si delala in bila nastanjena in kakšno je bilo samo mesto?
Pripravništvo sem opravljala v Chengdu-ju, glavnem mestu province Sečuan. Mesto je znano predvsem po pekoči hrani in pandah. (smeh) Težko je opisati kako ogromno je samo mesto. Mogoče za primerjavo: Chengdu je velik kot tri četrtine Slovenije in ima okoli 14 milijonov prebivalcev.
Začetki v mestu so bili malo težji, saj skoraj nihče ne govori angleščine, velika večina napisov in tabel pa je v kitajskih črkah. Prav tako je na Kitajskem blokiranih večino spletnih strani in aplikacij katere smo navajeni uporabljati v vsakodnevnem življenju (Facebook, Google, Gmail, ...). Sama sem najbolj pogrešala navigacijo/Google Maps, saj so drugače na voljo le kitajske različice, pri katerih pa je treba poznati kitajski jezik. Tako da na začetku je bilo kar zabavno. Predvsem po obisku bolnišnice zaradi zastrupitve hrane. Na srečo sem stanovanje delila s cimrama iz Kitajske in Vietnama, ki sta bili v pomoč v vseh kriznih trenutkih. (smeh)
Promet nasploh je ob tako velikem številu prebivalcev velik problem. Sama sem večinoma uporabljala podzemno železnico. Ob urah ko ljudje prihajajo ali odhajajo v službo je potrebno čakati v vrsti ali počakati, da par vlakov odpelje, da lahko sploh vstopiš in se stisneš na vlak. Gneča je povsod. Na avtobusih, podzemni in prav tako na cestah. Zjutraj sem se občasno na prakso vozila s sosedom, a le 4 krat na teden. Namreč vsak, ki ima vozniški izpit ima 2 krat na teden prepoved vožnje, zaradi prevelike količine avtov, gneče in zastojev. Ob nenatrpanih urah sem do prakse (iz vzhoda do juga mesta) potrebovala 40 minut, v času največje gneče pa tudi do dve uri.
Na kak način tam poteka delo? Se njihov delovni dan in delovne navade precej razlikujejo od naših? Kako dolgo traja delovni dan in koliko ur na dan in dni na teden delajo?
Delavci delo normalno začenjajo ob 9 uri zjutraj, do 5 ure popoldan. Ob 12 je ena ura namenjena malici ali kosilu, saj je na Kitajskem kosilo zelo pomembno. Če povem za primerjavo; ko smo se z avtobusom peljali iz Chengduja do kitajskega dela Tibeta, se je ob 12 uri avtobus ustavil ob prvi restavraciji, kamor je potem cel avtobus šel na kosilo. Torej v času kosila se vso delo ustavi. (smeh) Zanimivo je tudi, da je bilo po kosilu na delovnem mestu dovoljeno za 10-20 min dobesedno spati na mizi ali kavču. Ampak prav tako je potrebo poudariti da so navajeni pridno in veliko delati. Imajo malo praznikov in dopusta. Ko smo praznovali Dragon Boat festival, ki je nanesel med tednom, je bilo potrebno delovni dan nadomeščati v soboto.
Kakšen je tamkajšnji način življenja? Te je čakal kulturni šok?
Določene stvari so podobne, določene pa popolnoma drugačne. Kulturi šok seveda, še posebej zaradi jezikovne prepreke, hrane in pa gneče. Kot sem že omenila, le zelo zelo majhen delež ljudi govori ali razume angleščino, čeprav se je učijo v šolah. Preprosto je ne potrebujejo in uporabljajo, saj imajo vse: tv, glasbo, aplikacije, splet svoje (v Kitajščini). Včasih srečaš tujca (neazijca) mogoče le enkrat v dveh dneh. Zaradi tega smo tudi mi zanimivi in drugačni za njih. Vsi te cel čas opazujejo, pozdravljajo, ali dostikrat poskušajo »neopazno« fotografirati.
Za mene je bil kulturni šok predvsem zato, ker sem se že prvi teden zastrupila in morala v bolnišnico, kjer nihče ni vedel angleščine. Tudi bolnišnični standardi so precej drugačni kot v Sloveniji. V eni ordinaciji sta naprimer 2 zdravnika in 30 pacientov, ki poslušajo tvojo diagnozo in opazujejo ves tvoj pregled. (smeh)
Hrana je popolnoma drugačna, ampak po mojem mnenju zelo okusna. V Chengduju so navajeni na zelo pekočo hrano. Ta seveda ni nič kaj podobna hrani, ki jo najdemo v naših kitajskih restavracijah.
Prav tako zanimivo se mi je zdelo kako varno sem se počutila. Seveda v samem mestu. Na podzemni greš vsakič skozi »letalski« pregled, prav tako so povsod policisti, ki niso niti malo nežni proti nepridipravom. Naokrog se sprehajajo z ogromnimi palicami. Po drugi strani pa tudi sami ljudje poskrbijo za red. V mojem naselju so prijeli lopova, za katerega so poskrbeli kar prebivalci sami, ga popljuvali in vanj metali tudi steklenice. Se ni za hecati z njimi… (smeh) Ampak seveda, Kitajska je ogromna država, zato se, kultura, klima in hrana zelo spreminjajo od province do province.
Kaj te je pri Kitajcih najbolj navdušilo in kaj ti ni bilo všeč, če sploh kaj?
Celotna izkušnja je bila zame zelo pozitivna. Čeprav sem živela v delu Kitajske, kjer je večino hrane zelo pekoče, me je le ta navdušila. Hrana je za njih zelo pomemben del, prav tako na moje začudenje pojejo zelo veliko. Prav tako je zanimivo doživeti njihove praznike. Navdušila sta me gostoljubnost in prijaznost. Prav tako zanimivo je, kako zelo so aktivni v starejših letih. V vsakem naselju je zunanji fitnes, ali pa skupina starejših ki skupaj zaplešejo ali delajo vadbe kar na ulici.
Kaj mi ni všeč? Verjetno gneča, promet, prečkanje ceste in pa kako Kitajci vozijo. Prečkanje ceste je vedno izziv, sploh ob velikih prometnicah, saj je potrebno izsiliti prednost. Prav tako nihče ne nosi čelade na motorju ali je pripet z varnostnim pasom. Ampak na srečo na sploh vozijo veliko počasneje kot Slovenci. Druga stvar, ki me je motila pa je hrup. Moje stanovanje je bilo zraven avtoceste, Kitajci pa zelo veliko hupajo, saj tako tudi opozarjajo ali zgolj ker so navajeni. Prav tako ni pravila kdaj je potrebno nehati delati hrup, ali kdaj pričeti. Zanimiva izkušnja je bila tudi vlaga in vročina poleti.
Glede na problematiko onesnaženega okolja, ki je tam najbolj izrazita, me zanima kakšen se ti je zdel njihov zrak? Je res tako onesnaženo kot servirajo mediji?
Sama nisem imela večjih problemov s tem. Mislim, da je predvsem problematična onesnaženost zraka, ampak po pogovorih z domačini ni tako hudo kot v drugih večjih mestih. Prav tako je potrebno prekuhati vso vodo iz pipe, mesto je pa drugače po mojem mnenju čisto. Povsod vidiš ljudi zaposlene, da skrbijo da so ceste in ulice čiste. Standard čistoče v majhnih restavracijah je pa povsem druga zgodba. (smeh)
Si potovala še v druge dele države? Kakšen je tvoj vtis?
Sama Kitajska je zelo velika in potrebno bi bilo ogromno časa, da bi prepotovala celo državo. To je plan za kdaj drugič. ;) Potovala sem predvsem po provinci Sečuan, obiskala okoliške kraje, ter drugo ogromno mesto Chonching. Zadnje tedne pa sem posvetila raziskovanju kitajskega dela Tibeta, kar je bila popolnoma drugačna izkušnja. Kultura, hrana, jezik in pa pisava so v Tibetu popolnoma drugačni. Tudi ljudje po izgledajo drugače. Vožnja z avtobusom (12ur) je bila zelo adrenalinska, saj smo se počasi dvigali do planot s 5000 metri nadmorske višine, tudi po makadamski cesti. Malo je bilo tudi težav z višinsko boleznijo in zapletov s policijo ter hoteli v katerih so dovoljeni »tujci«, vendar je bila celotna izkušnja izjemna. Del poti je bila vožnja v avtomobilu s študenti domačini. Uspelo mi je obiskati tudi ogromno budistično mesto, oziroma akademijo Larung Gar.
Kam te bo po tej izkušnji zaneslo dalje? Želiš potovati, študirati in delati v tujini ali boš dalje študirala pri nas in tudi potem poskusila najti delo doma?
Seveda je ideja še vedno čim več potovati. Leto 2016 je bilo polno potovanj in novih izkušenj, z novim letom pa najprej za pol leta odhajam na pripravništvo v Salzburg, Avstrijo. Za prihodnost imam še nekaj načrtov in planov, vendar se bom zaenkrat pustila presenetiti, ter videla kako se bo vse skupaj razvijalo. (smeh)
Kaj ti dajo potovanja?
Seveda imam rada potovanja, in zato poskušam izkoristiti vsako priložnost za potovanje. Menim, da te potovanja naučijo strpnosti in odprtosti, ter ti dajo povsem nov pogled na svet. Vsaka država ali kraj ima neko svojo, drugačno energijo. Zanimivo je potovati sam ali spoznati in potovati z domačini, saj je tako izkušnja najbolj pristna. Spet druga izkušnja pa je, ko v tujem mestu/državi živiš dlje časa.
Pripravništvo na Kitajskem ni potekalo v okviru dodiplomskega študija oziroma Erasmusa, ampak sem se zanj dogovarjala in ga organizirala sama. Potekalo je tri mesece v grafičnem studiu v kitajskem mestu Chengdu. Moja izkušnja je bila pozitivna, prav tako pa me je presenetilo, da so bile moje zadolžitve enake vsem ostalim zaposlenim, ne glede na to, da je bilo to zgolj pripravništvo.
Sprva sem nameravala poiskati prakso nekje v Evropi, vendar sem se po predlogu kasneje odločila za Kitajsko. Ravno takrat sem imela na voljo čas, prav tako pa me je zanimalo kako se tako drugačna kultura odraža v oblikovanju, kako to vpliva na tipografijo, simboliko, prav tako pa je interesantno, saj je Kitajska hitro se razvijajoča država v razvoju.
Kje točno si delala in bila nastanjena in kakšno je bilo samo mesto?
Pripravništvo sem opravljala v Chengdu-ju, glavnem mestu province Sečuan. Mesto je znano predvsem po pekoči hrani in pandah. (smeh) Težko je opisati kako ogromno je samo mesto. Mogoče za primerjavo: Chengdu je velik kot tri četrtine Slovenije in ima okoli 14 milijonov prebivalcev.
Začetki v mestu so bili malo težji, saj skoraj nihče ne govori angleščine, velika večina napisov in tabel pa je v kitajskih črkah. Prav tako je na Kitajskem blokiranih večino spletnih strani in aplikacij katere smo navajeni uporabljati v vsakodnevnem življenju (Facebook, Google, Gmail, ...). Sama sem najbolj pogrešala navigacijo/Google Maps, saj so drugače na voljo le kitajske različice, pri katerih pa je treba poznati kitajski jezik. Tako da na začetku je bilo kar zabavno. Predvsem po obisku bolnišnice zaradi zastrupitve hrane. Na srečo sem stanovanje delila s cimrama iz Kitajske in Vietnama, ki sta bili v pomoč v vseh kriznih trenutkih. (smeh)
Promet nasploh je ob tako velikem številu prebivalcev velik problem. Sama sem večinoma uporabljala podzemno železnico. Ob urah ko ljudje prihajajo ali odhajajo v službo je potrebno čakati v vrsti ali počakati, da par vlakov odpelje, da lahko sploh vstopiš in se stisneš na vlak. Gneča je povsod. Na avtobusih, podzemni in prav tako na cestah. Zjutraj sem se občasno na prakso vozila s sosedom, a le 4 krat na teden. Namreč vsak, ki ima vozniški izpit ima 2 krat na teden prepoved vožnje, zaradi prevelike količine avtov, gneče in zastojev. Ob nenatrpanih urah sem do prakse (iz vzhoda do juga mesta) potrebovala 40 minut, v času največje gneče pa tudi do dve uri.
Na kak način tam poteka delo? Se njihov delovni dan in delovne navade precej razlikujejo od naših? Kako dolgo traja delovni dan in koliko ur na dan in dni na teden delajo?
Delavci delo normalno začenjajo ob 9 uri zjutraj, do 5 ure popoldan. Ob 12 je ena ura namenjena malici ali kosilu, saj je na Kitajskem kosilo zelo pomembno. Če povem za primerjavo; ko smo se z avtobusom peljali iz Chengduja do kitajskega dela Tibeta, se je ob 12 uri avtobus ustavil ob prvi restavraciji, kamor je potem cel avtobus šel na kosilo. Torej v času kosila se vso delo ustavi. (smeh) Zanimivo je tudi, da je bilo po kosilu na delovnem mestu dovoljeno za 10-20 min dobesedno spati na mizi ali kavču. Ampak prav tako je potrebo poudariti da so navajeni pridno in veliko delati. Imajo malo praznikov in dopusta. Ko smo praznovali Dragon Boat festival, ki je nanesel med tednom, je bilo potrebno delovni dan nadomeščati v soboto.
Kakšen je tamkajšnji način življenja? Te je čakal kulturni šok?
Določene stvari so podobne, določene pa popolnoma drugačne. Kulturi šok seveda, še posebej zaradi jezikovne prepreke, hrane in pa gneče. Kot sem že omenila, le zelo zelo majhen delež ljudi govori ali razume angleščino, čeprav se je učijo v šolah. Preprosto je ne potrebujejo in uporabljajo, saj imajo vse: tv, glasbo, aplikacije, splet svoje (v Kitajščini). Včasih srečaš tujca (neazijca) mogoče le enkrat v dveh dneh. Zaradi tega smo tudi mi zanimivi in drugačni za njih. Vsi te cel čas opazujejo, pozdravljajo, ali dostikrat poskušajo »neopazno« fotografirati.
Za mene je bil kulturni šok predvsem zato, ker sem se že prvi teden zastrupila in morala v bolnišnico, kjer nihče ni vedel angleščine. Tudi bolnišnični standardi so precej drugačni kot v Sloveniji. V eni ordinaciji sta naprimer 2 zdravnika in 30 pacientov, ki poslušajo tvojo diagnozo in opazujejo ves tvoj pregled. (smeh)
Hrana je popolnoma drugačna, ampak po mojem mnenju zelo okusna. V Chengduju so navajeni na zelo pekočo hrano. Ta seveda ni nič kaj podobna hrani, ki jo najdemo v naših kitajskih restavracijah.
Prav tako zanimivo se mi je zdelo kako varno sem se počutila. Seveda v samem mestu. Na podzemni greš vsakič skozi »letalski« pregled, prav tako so povsod policisti, ki niso niti malo nežni proti nepridipravom. Naokrog se sprehajajo z ogromnimi palicami. Po drugi strani pa tudi sami ljudje poskrbijo za red. V mojem naselju so prijeli lopova, za katerega so poskrbeli kar prebivalci sami, ga popljuvali in vanj metali tudi steklenice. Se ni za hecati z njimi… (smeh) Ampak seveda, Kitajska je ogromna država, zato se, kultura, klima in hrana zelo spreminjajo od province do province.
Kaj te je pri Kitajcih najbolj navdušilo in kaj ti ni bilo všeč, če sploh kaj?
Celotna izkušnja je bila zame zelo pozitivna. Čeprav sem živela v delu Kitajske, kjer je večino hrane zelo pekoče, me je le ta navdušila. Hrana je za njih zelo pomemben del, prav tako na moje začudenje pojejo zelo veliko. Prav tako je zanimivo doživeti njihove praznike. Navdušila sta me gostoljubnost in prijaznost. Prav tako zanimivo je, kako zelo so aktivni v starejših letih. V vsakem naselju je zunanji fitnes, ali pa skupina starejših ki skupaj zaplešejo ali delajo vadbe kar na ulici.
Kaj mi ni všeč? Verjetno gneča, promet, prečkanje ceste in pa kako Kitajci vozijo. Prečkanje ceste je vedno izziv, sploh ob velikih prometnicah, saj je potrebno izsiliti prednost. Prav tako nihče ne nosi čelade na motorju ali je pripet z varnostnim pasom. Ampak na srečo na sploh vozijo veliko počasneje kot Slovenci. Druga stvar, ki me je motila pa je hrup. Moje stanovanje je bilo zraven avtoceste, Kitajci pa zelo veliko hupajo, saj tako tudi opozarjajo ali zgolj ker so navajeni. Prav tako ni pravila kdaj je potrebno nehati delati hrup, ali kdaj pričeti. Zanimiva izkušnja je bila tudi vlaga in vročina poleti.
Glede na problematiko onesnaženega okolja, ki je tam najbolj izrazita, me zanima kakšen se ti je zdel njihov zrak? Je res tako onesnaženo kot servirajo mediji?
Sama nisem imela večjih problemov s tem. Mislim, da je predvsem problematična onesnaženost zraka, ampak po pogovorih z domačini ni tako hudo kot v drugih večjih mestih. Prav tako je potrebno prekuhati vso vodo iz pipe, mesto je pa drugače po mojem mnenju čisto. Povsod vidiš ljudi zaposlene, da skrbijo da so ceste in ulice čiste. Standard čistoče v majhnih restavracijah je pa povsem druga zgodba. (smeh)
Si potovala še v druge dele države? Kakšen je tvoj vtis?
Sama Kitajska je zelo velika in potrebno bi bilo ogromno časa, da bi prepotovala celo državo. To je plan za kdaj drugič. ;) Potovala sem predvsem po provinci Sečuan, obiskala okoliške kraje, ter drugo ogromno mesto Chonching. Zadnje tedne pa sem posvetila raziskovanju kitajskega dela Tibeta, kar je bila popolnoma drugačna izkušnja. Kultura, hrana, jezik in pa pisava so v Tibetu popolnoma drugačni. Tudi ljudje po izgledajo drugače. Vožnja z avtobusom (12ur) je bila zelo adrenalinska, saj smo se počasi dvigali do planot s 5000 metri nadmorske višine, tudi po makadamski cesti. Malo je bilo tudi težav z višinsko boleznijo in zapletov s policijo ter hoteli v katerih so dovoljeni »tujci«, vendar je bila celotna izkušnja izjemna. Del poti je bila vožnja v avtomobilu s študenti domačini. Uspelo mi je obiskati tudi ogromno budistično mesto, oziroma akademijo Larung Gar.
Kam te bo po tej izkušnji zaneslo dalje? Želiš potovati, študirati in delati v tujini ali boš dalje študirala pri nas in tudi potem poskusila najti delo doma?
Seveda je ideja še vedno čim več potovati. Leto 2016 je bilo polno potovanj in novih izkušenj, z novim letom pa najprej za pol leta odhajam na pripravništvo v Salzburg, Avstrijo. Za prihodnost imam še nekaj načrtov in planov, vendar se bom zaenkrat pustila presenetiti, ter videla kako se bo vse skupaj razvijalo. (smeh)
Kaj ti dajo potovanja?
Seveda imam rada potovanja, in zato poskušam izkoristiti vsako priložnost za potovanje. Menim, da te potovanja naučijo strpnosti in odprtosti, ter ti dajo povsem nov pogled na svet. Vsaka država ali kraj ima neko svojo, drugačno energijo. Zanimivo je potovati sam ali spoznati in potovati z domačini, saj je tako izkušnja najbolj pristna. Spet druga izkušnja pa je, ko v tujem mestu/državi živiš dlje časa.
