Sladkor iz slovenske sladkorne pese spet na prodajnih policah
Slovenski kmetje iz okolice Ormoža so na svojih njivah spet posejali sladkorno peso ter iz nje v sodelovanju s cukrarno Viro, d.d. dobili omejene količine sladkorja
Slovenski sladkor
Slovenski kmetje so letos po dobrih desetih letih prepovedi, vnovič polja zasadili s sladkorno peso, saj so se jeseni odpravile evropske kvote za sladkor. Vsa pesa, ki je letos zrasla na slovenskih poljih, je končala v hrvaški predelovalni tovarni sladkorja Viro iz Virovitice, ki je tako letos predelala 4.500 ton sladkorne pese, ki je zrasla na slovenskih tleh.
Kot je povedal Mirko Kosi iz Zadruge Kooperativa Kristal, je iz tega nastalo od 650 do 750 ton belega sladkorja, vsi kmetje pa so že pred božičem v celoti dobili izplačan pridelek.
Kot je povedal Mirko Kosi iz Zadruge Kooperativa Kristal, je iz tega nastalo od 650 do 750 ton belega sladkorja, vsi kmetje pa so že pred božičem v celoti dobili izplačan pridelek.
Cena na tono je bila 36 evrov, kot je bilo dogovorojeno že v začetku
leta. Naslednje leto bo cena nekoliko nižja in sicer 33 evrov na tono, a
se le-ta lahko zviša, če bo višja tudi kakovost pese. Slovenski kmetje
so sicer letos pridelali od 30 ton na hektar do preko 90 ton na hektar.
Slednji so tudi imeli dobiček.
Letos je sladkorno peso pridelovalo 35 kmetov, z letino so zadovoljni, večina kmetov je pridelala kvalitetno peso. Zasadili so približno 100 hektarjev površin, naslednje leto pa želijo sladkorno peso pridelati na površini od 150 do 200 hektarjev.
Tovarno sladkorja v Ormožu zaprli pred dobrimi desetimi leti
Tovarno sladkorja Ormož so nizozemski lastniki zaprli pred desetletjem zaradi evropske sladkorne reforme ob podpori države. Za zaprtje in prestrukturiranje tovarne so lastniki in država prejeli evropska sredstva v višini skoraj 35 milijonov evrov. Ker so se oktobra sladkorne kvote ukinile, so ustanovili zadrugo Kooperativa Kristal, s čimer so znova obudili pridelavo sladkorne pese. Spomladi so tudi ocenjevali, da bi bila najcenejša postavitev tovarne na območju nekdanje tovarne v Ormožu, aktualne pa so bile tudi nekatere lokacije v Prekmurju. Zaenkrat pa bodo sladkorno peso na predelavo vozili na Hrvaško.
Izsledki študije mariborske kmetijske fakultete o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji so pred leti sicer pokazali, da bi med drugim oživitev pridelave sladkorne pese lahko bila ekonomsko upravičena, potencialno pa tudi investicija v tovarno, na drugi strani pa je Slovenija zaradi nepravilnosti pri zapiranju TSO, morala plačati še 8,7 milijona evrov. V reviziji je bilo namreč ugotovljeno, da program ni bil ustrezno izveden, saj niso porušili silosov za shranjevanje sladkorja. Država je vztrajala, da je bila ohranitev silosov predvidena, zato ni šlo za kršitev pogoja za popolno odstranitev proizvodnje, vendar je spor izgubila, ker je tožbo vložila prepozno in jo je sodišče zavrglo.
Letos je sladkorno peso pridelovalo 35 kmetov, z letino so zadovoljni, večina kmetov je pridelala kvalitetno peso. Zasadili so približno 100 hektarjev površin, naslednje leto pa želijo sladkorno peso pridelati na površini od 150 do 200 hektarjev.
Tovarno sladkorja v Ormožu zaprli pred dobrimi desetimi leti
Tovarno sladkorja Ormož so nizozemski lastniki zaprli pred desetletjem zaradi evropske sladkorne reforme ob podpori države. Za zaprtje in prestrukturiranje tovarne so lastniki in država prejeli evropska sredstva v višini skoraj 35 milijonov evrov. Ker so se oktobra sladkorne kvote ukinile, so ustanovili zadrugo Kooperativa Kristal, s čimer so znova obudili pridelavo sladkorne pese. Spomladi so tudi ocenjevali, da bi bila najcenejša postavitev tovarne na območju nekdanje tovarne v Ormožu, aktualne pa so bile tudi nekatere lokacije v Prekmurju. Zaenkrat pa bodo sladkorno peso na predelavo vozili na Hrvaško.
Izsledki študije mariborske kmetijske fakultete o možnostih ponovne pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji so pred leti sicer pokazali, da bi med drugim oživitev pridelave sladkorne pese lahko bila ekonomsko upravičena, potencialno pa tudi investicija v tovarno, na drugi strani pa je Slovenija zaradi nepravilnosti pri zapiranju TSO, morala plačati še 8,7 milijona evrov. V reviziji je bilo namreč ugotovljeno, da program ni bil ustrezno izveden, saj niso porušili silosov za shranjevanje sladkorja. Država je vztrajala, da je bila ohranitev silosov predvidena, zato ni šlo za kršitev pogoja za popolno odstranitev proizvodnje, vendar je spor izgubila, ker je tožbo vložila prepozno in jo je sodišče zavrglo.
