Nekaterih ljudi več niti ne poskušam razumeti. Nekoč sem jih. Poskušala sem razumeti njihova dejanja in jih opravičiti glede na njihovo vzgojo, mentaliteto, bivalne razmere. Ne delam več tega. Ne zmorem. Pustim stvari takšne, kot so. Enostavno se več ne ukvarjam s tem. Poskušam odgnati včasih zlohotne misli in vprašanja »Zakaj?« in živeti naprej.

Nikogar ne obsojam. Včasih sem. Vsak človek živi v skladu s svojimi prepričanji ali gre po liniji najmanjšega odpora. Nekaterim to uspeva. Zakaj bi delali več, kot od njih zahtevajo? Za isto plačo recimo. Nekaterim moralni čut enostavno prepričuje, da bi delali slabo. Čeprav vedo, da za svoje delo ne bodo nič boljše plačani, niti pohvaljeni, delajo dobro.

Opazujem mamice, ki pripeljejo svoje šestletnike na trening nogometa. Pomagajo jim, da se oblečejo, zavezujejo vezalke, lepo zložijo oblačila, samo to še manjka, da bi stopili v telovadnico in se začeli poditi za žogo. To so bodoči Ronaldi in Messiji, ali Jan Oblak recimo... Nič jih ne obsojam, sama sem točno takšna. Pripeljemo otroke zadnjih pet minut pred treningom, ker se nam vedno mudi in seveda jim moramo pomagati, da jih trener ne bo okregal, ker so zamudili... Saj se zavedam, da so to še majhni otroci, ampak če z nekaterimi športi ne začnemo tako zgodaj, nimamo kaj pričakovati.

Svoje otroke sem zgodaj vpisala k različnim športom, ampak jih ne silim preveč. Mislim, da imajo pri šestih in osmih letih čisto dovolj dva treninga na teden. Nočem, da bi se že pri desetih letih naveličali športa.

Kako zgodaj je treba začeti?

Lahko pa o tem tudi razpravljamo. Če otroke prehitro začnemo forsirati in jih že tako zgodaj vpišemo k športu, se lahko zgodi, da bodo že v začetnih najstniških letih tega športa imeli preveč. Ogromno jih je pri teh letih odnehalo, čeprav so prej bili zelo ambiciozni in so na njih polagali ogromne upe. Pravijo, da se na Norveškem do 12. leta otroci morajo ukvarjati s čim več športi, ampak pri nobenem ne smejo tekmovati zares. Pozneje se odločijo samo za en šport.

Pri nas je drugače. Otroci tekmujejo že od 6. leta ali mogoče že prej. Tisti časi, ko so otroci začeli trenirati odbojko ali nogomet pri trinajstih so že minili... No, skoraj... Ampak staršev, ki kričijo na trenerja in se grdo obnašajo na tribunah ne razumem. Nekje sem brala, da imajo v Angliji za takšne starše prav predavanja, ki jih naučijo osnov lepega vedenja pri navijanju na tekmah. V Nemčiji pa imajo okrog nogometnega igrišča zvezan trak, da starši ne bi hodili na igrišče in napadali sodnikov...

Spomnim se, ko sem sama začela hoditi na treninge atletike in plavanja pri osmih letih. Starši včasih niti vedeli niso, ali sem šla na trening, ali sem se s prijateljicami potikala po ulicah mesta. Včasih nam je trening atletike odpadel, ker je bil trener mrtvo pijan. To so bili začetki moje športne kariere. Pozneje, ko sem začela trenirati odbojko, je trenerka večkrat klicala mojo mamo in ji rekla, da ne hodim na vse treninge, ker je škoda, kar je videla pri meni potencial.

Kaj potrebujemo še poleg talenta?

Nikoli nisem bila nič posebnega. Nisem bila niti dovolj hitra, niti dovolj močna. Spomnim se svojih sovrstnikov pri igri: skoraj vsi so bili boljši od mene. Pozneje, ko sem začela trenirati odbojko, so ugotovili, da imam dober odriv. Vsaj nekaj. Poleg višine. V mladosti sem tako napredovala, da sem se v skoku lahko z roko dotaknila koša, ki meri v višino 305 cm.

Opazujem druge otroke. Nekateri imajo fantastične gibalne sposobnosti, ampak jih ne unovčijo. Starši nimajo posebne volje, da bi otroke vozili k različnim športom, in, čeprav imajo na začetku otroci ogromno željo, da bi nekaj trenirali, ta želja potem usahne. Ker se enostavno zamotijo z drugimi stvarmi, računalnik, televizija in pametni telefon jim je vedno na voljo. Tega časa pozneje ni mogoče več nadoknaditi.

Čeprav sva z možem oba zagrizena športnika, naši otroci na začetku niso pokazali posebnih gibalnih sposobnosti. Ena od punc celo v vrtcu ni dobila zlatega sončka, ki ga dobijo skoraj vsi, potem pa je postala občinska in celo pomurska prvakinja v športih, ki jih sploh ne trenira.

Zdaj vsi moji otroci trenirajo, od malega do večjih, ter imajo odlične rezultate. Število treningov na teden se včasih bliža k številki 20, če štejem vse otroke. Nekako nam uspe zvoziti vse skupaj. Če pogledamo zgodovino, kaj vse so trenirali moji otroci, lahko samo začnem naštevati: tenis, gimnastika, judo, twirling, namizni tenis, košarka. Zdaj vse punce trenirajo odbojko, mlajši pa nogomet, košarko in badminton. Nismo se potili samo pri športu: bilo je leto baleta, leto hip hopa, leto trobente, dve leti kitare in šest let klavirja. Kar obširen seznam, ne da?

Kako vzgojiti srečnega otroka?

Vsak srečen človek je tudi lep, saj izžareva notranje zadovoljstvo. Kako vzgojiti srečnega otroka? To vprašanje si zastavlja skoraj vsak starš. Z različnimi materialnimi dobrinami želi svojemu otroku omogočiti srečno otroštvo. Zapravlja ogromno denarja za tablice in pametne telefone, eksotične papige in želve, pelje otroka v Gardeland, kupuje mu najdražja in najkvalitetnejša oblačila, otrok pa je nesrečen ...

Vsi starši si želimo, da bi bili naši otroci lepi, zdravi, pametni in srečni. Za vsakega starša je njegov otrok najlepši že ob rojstvu in takšen ostane za vedno. Ko zagledamo majhno bitje, ki je prišlo iz našega telesa, smo evforični in navdušeni. »Kako lep dojenček!« večinoma pravijo vsi, ki ga pridejo pogledat. In mamica je srečna. Ne ve še, ali bo zdrav, srečen in pameten, lep pa se ji zagotovo zdi.

Moj otrok je lep

V resnici pa to ne drži. Nekateri dojenčki so pravzaprav grdi in bolj podobni starčkom, tudi nekateri majhni otroci ne izstopajo prav po lepoti. Vsak bi na to odvrnil: »Moj - že ne.« Dejansko so otroci zelo podobni svojim staršem in ker se večina ljudi tako navadi na svoj obraz, ki se jim zdi popolnoma v redu, potem tudi tako dojemajo svoje otroke.

Veste, koliko različnih otroških lepotnih tekmovanj obstaja v Ameriki in v drugih državah? S pomočjo stilistk in frizerk iz punčk naredijo prave princeske. Že od dveh let naprej jih nekatere zelo zavzete mamice vlačijo po tekmovanjih in jih nič ne vprašajo, ali jim je to všeč ali ne. Vse te mamice, ki imajo kar nekaj odvečnih kilogramov in pri tridesetih izgledajo kot petdesetletnice v resnici prek svojih otrok uresničujejo svoje potlačene želje, ki jih niso nikoli uresničile.

Marsikdo bi na to odvrnil: »Blagor tebi, ko nimaš debelih otrok ...« Saj se zavedam tega. V resnici moji otroci tudi obožujejo čips in čokoladne pudinge, tudi vsi še vedno jedo čokolino za zajtrk, čeprav so nekateri že polnoletni. Mlajši še vedno ne marajo zelenjave in se moramo vedno kregati zaradi tega. Starejši pa že jedo vse, očitno so mnogoletna prizadevanja naredila svoje.

Kot vsi drugi otroci tudi moja mlajša obožujeta McDonalds, večinoma zaradi igračk. Hrano navadno pojeva midva z možem. Očitno nam nekako uspeva pokuriti te kalorije, ki jih pridobimo z obroki. Čokolada je pri nas vedno v shrambi in na razpolago vsem. Nisem take vrste človek, ki skriva sladkarije pred otroki. Kdor si želi - ta vzame. Tako so se navadili in noben s tem ne pretirava. Rezultat pa je vsem na očeh.

Nisva popolna starša

Nisem nobena vizionarka in ne bom delila nasvetov ter pisala, kako v desetih korakih vzgojiti srečnega otroka. Tisti, ki jih ta tematika zanima, bodo že našli kaj zase ali za svojega otroka. Po naravi sem bolj spontana in se ne držim rada pravil.

Kar se tiče prehrambenih navad: pri nas jemo čisto vse, ampak ne pretiravamo s tem. Z večerjo se ne obremenjujem, ker z izjemo mlajših otrok jo znajo pripraviti že vsi sami. Toast je včasih malo zažgan, mleko se razlije, ampak nič zato ... Med drugim so navajeni, da morajo paziti eden na drugega ...

Gibanje je obvezno na dnevnem redu. V sončnem vremenu pa tudi v slabšem otroci gredo ven in se igrajo. Poskušam jih čim manj animirati, samo tedaj, ko opazim, da jim zmanjkuje idej, jim ponudim kakšne loparje za badminton, kolebnice ali žoge.

Še zdaleč nisva popolna starša in delava dosti napak (čeprav bi naju pri tolikih otrocih že moralo marsikaj izučiti). Ravnava se zgolj po občutku, odločiva se, če se nama zdi tako prav. Ne zganjava panike, če se otroku odrgne koleno ali če ga boli trebušček. Bo že minilo. Mogoče bi nekateri sodobni starši mislili, da sva brezbrižna ...

V večini primerov imam zadnjo besedo; zato, ker sem jaz tako rekla. Ne ukvarjam se dosti z njihovimi zamerami in morebitnim slabim razpoloženjem - se bodo že pomirili. Vsem pa res ne morem ustreči, čeprav se tako trudim.

Včasih katerega od mlajših otrok pustim jokati v svoji sobi kar nekaj časa, če noče pospraviti igrač ali pojesti juhe. Naredim si muziko na glas in pustim otroku, da svojo jezo spravi ven iz sebe ... Ko je najtežje mimo, pride ven čisto spremenjen in prav dobre volje.

Ne bom trdila, da jim ne dovolimo gledati risank. Brez tega enostavno ne gre. Ampak pri vsem mora biti zdrava mera. Če se sami tega ne spomnijo, beseda »dovolj« velja kot pribito. Brez tolerance.

Kako vzgojiti srečnega otroka? Niti sanja se mi ne, če sem odgovorila na to vprašanje. Ko pa rečem svojim otrokom, da danes gremo jahat in vidim, kako se jim zasvetijo oči - vem, da so srečni. Za srečo res ne potrebujejo veliko.