Intervju: Niko Farič o rižu, znanosti in prihodnosti

Dijak 4. letnika Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer se je med 18. in 25. aprilom udeležil mednarodne konference mladih znanstvenikov ICYS 2019, ki je potekala v Maleziji. Z njim smo opravili zanimiv intervju.

Meta Štuhec, sreda, 1. maj 2019 ob 18:20
Niko Farič

Niko Farič

V času, ko se večina maturantov pripravlja na maturo, je bil april za Nika Fariča drugačen. Dijak 4. letnika Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer se je med 18. in 25. aprilom udeležil mednarodne konference mladih znanstvenikov ICYS 2019, ki je potekala v Maleziji oziroma natančneje v mestu Kuala Lampur.

Pod okriljem profesorice Mateje Godec iz domače gimnazije in somentorice Tjaše Kraševac Glaser je Niko iz področja tehnike in tehnologije, tematsko tesno vezano na biologijo in kemijo, izbral raziskovalno nalogo z naslovom Sinteze hitozanskih nanodelcev z ujetimi grenivkinimi in hmeljevimi ekstrakti ter določitev koloidnih lastnosti disperzij s katero je osvojil bronasto odličje. Pravi, da mu je bila problematika raziskovalne naloge - prosti radikali - znana. »Prosti radikali so velik problem v našem telesu, saj z verižnimi reakcijami povzročajo ogromno škode našim celicam, več virov pa jih povezuje z rakavimi obolenji,« dodaja mladi raziskovalec.

Si se z raziskovanjem tokrat srečal prvič?

Ne, saj sem na svetu že 6944 dni. Menim, da otrok že od svojih najzgodnejših dni naprej raziskuje svet okoli sebe, pri tem pa se uči o njegovem delovanju. Raziskovanje je bistveno za otrokov razvoj; s tem, da poskuša, je majhen raziskovalec, ki z majhnimi koraki raziskuje svet okoli sebe. Vsak otrok je tak in jaz nisem bil nobena izjema, torej se z raziskovanjem ne srečujem prvič. Je pa res, da je prvič, da sem raziskovalno nalogo napisal v formalnem stilu, ki ga zahteva pisanje raziskovalnih nalog. Do zdaj je bilo raziskovanje zgolj spontano: opazovanje, analiziranje - zdaj pa je prvič, da sem se raziskovanja lotil urejeno, s postavljanjem hipotez, spoznavanjem teoretičnih in opredelitvijo meritev. Čeprav je pisanje raziskovalne naloge zelo zabavno (Verjemi, da odlašanje pisanja zna biti še bolj.), pa mi je spontano raziskovanje, torej mrzlično iskanje odgovora na vprašanje, ki me muči, še vedno bolj zanimivo, in sicer zaradi verjetne povezave z mojim vsakdanom, ko si želim odgovoriti na vse preveč vprašanj - znanstvenih in tudi filozofskih.

Te privlači tudi kariera v naravoslovju ali je postati del znanstvene stroke le spontan rezultat bodočega dela?

Kariera v naravoslovju me privlači. Kot prvo opcijo za študij sem izbral študij medicine v Ljubljani, kot druga pa študij matematike v istem mestu. Če mi bo uspelo doseči dovolj točk za vpis na medicino in uspešno končati študij, bi rad specializiral onkologijo. Ker pa je medicina zelo obsežno področje, si morda omislim kakšno drugo specializacijo. Sodeč po tem, me čaka kariera v naravoslovju. Omenil sem že, da sem kot drugo opcijo vpisal matematiko, ki mi je zelo zanimiva in bo po končani srednji šoli predstavljala dejavnost prostega časa. Kljub temu da me, če se moji plani uresničijo, čaka delo v znanstveni stroki, pa me ne zanima zgolj znanost; zelo všečni sta mi tudi umetnost in filozofija in če bom našel dovolj časa, se bosta obe na takšen ali drugačen način znašli na mojem urniku.

Bi z nami delil kakšen zanimiv dogodek iz »tekmovalnega« dela mednarodne konference?

Pod tekmovalni del bom štel predstavitve naših raziskovalnih nalog, obenem pa tudi predstavitve naših plakatov. Raziskovalci smo namreč sodelovali v obeh kategorijah, prednostno vlogo pa so imele raziskovalne naloge.

Zanimivih izkušenj pri predstavljanju raziskovalnih nalog je bilo kar nekaj.

Definitivno je zanimivo predstavljati svojo raziskovalno nalogo v angleščini. Res je, da sem večkrat vadil pod budnim očesom profesorice Miholič in profesorice Godec ter Mrs.Landricombe, vendar je predstavljati pred tekmovalno komisijo, katere predsednik je bil strokovnjak za nanodelce, nekaj povsem drugega - veliko bolj stresno, obenem pa dobra lekcija za morebitne podobne izzive, ki me čakajo v prihodnosti.

Zanimivo je bilo poslušati predstavitev kolega iz slovenske ekipe, Vida Kavčiča, ki je svojo raziskovalno nalogo predstavil s pristnim navdušenjem, ki ga je pri predstavitvah ostalih raziskovalnih nalog manjkalo. Raziskovalna naloga z naslovom »Kako prelisičiti ocean?« je bila zelo zanimiva, njegov sproščen odnos do predstavitve pa jo je še izboljšal in se mi tako vtisnil v spomin.

Zapomnil sem si tudi predstavitev hrvaške raziskovalke, ki je raziskovala periferni vid. Njena predstavitev, razlaga in raziskovanje so bili na izredno visokem nivoju, tako da je zasluženo prejela zlato medaljo, blesteče pa je odgovorila tudi na vprašanja tekmovalne komisije.

Bi pri načinu spodbujanja dijakov k znanstveni dejavnosti pri pouku kaj spremenil?

Zdi se mi, da je na naši šoli znanstvena dejavnost odlično organizirana. Sodeč po odličnih rezultatih na tekmovanjih, številu udeležencev in lastnih izkušnjah (izdelal sem dve raziskovalni nalogi), naša šola vzpodbuja raziskovanje in upam, da se bo trend nadaljeval. Pri raziskovalni nalogi ni važen uspeh, dosežen na tekmovanju, temveč novo znanje, ki ga pridobiš - to, kar odkriješ, in znanje o raziskovanju nasploh; kako postaviti hipoteze, kako razmišljati, kaj še raziskati ...

Težava, ki jo vidim pri znanstveni dejavnosti, je bolj v povezavi z učno snovjo. Menim, da se dijaki zaradi obilice testov pogosto snov učijo zgolj za potrebe le-tega, po odpisanem testu pa jo pozabijo. Znanje bi naj trajalo dlje časa, saj je učenje za ocene nesmiselno. Res je, da so ocene pomembne za učni uspeh in vpis na željeno fakulteto, vendar v življenju šteje znanje. Ko imaš tedensko tri teste, si je težko vzeti čas, da učno snov preštudiraš, tako da jo razumeš in si jo zapomniš. Da razumeš znanstveni problem, je potrebno poznati različna področja - raziskovanje je interdisciplinarno in vse vede, ki se jih v šoli učimo ločeno, se povezujejo med sabo. Tako se mi zdi, da dijaki predmete ne povežemo med sabo, kar pa omejuje znanstveno razmišljanje.

Kaj bi spremenil? Manj testov in več raziskovalnih vprašanj, ki zahtevajo inovativno in interdisciplinarno razmišljanje.

Pa se dotakniva kulture ali bolje rečeno kulturnega šoka. Slišala sem, da riža lep čas ne boš jedel. Kaj porečeš na to?

Včeraj sem imel kot prilogo riž. Meni je dobrega okusa, ampak zdi se mi zabavno, da je v Maleziji na voljo čisto za vsak obrok in da z njim krmijo golobe. Še ena zanimivost glede riža. Tajci, še eni strastni jedci riže, so me naučili, da se riž je z žlico. Jaz sem ga vedno jedel z vilico in verjetno nisem edini. Kulturni šok je bolj povezan z pikantnostjo. Pikantne hrane nisem vajen, tako da sem rabil nekaj dni, da sem se navadil na pekoč okus v ustih. Menim, da je spoznavanje novih kultur zabavno, čeprav včasih nastradaš (te peče), tako da sem vesel, da sem spoznal okuse Malezije. Mi je pa bilo zanimivo, da smo bili vsi tekmovalci zbrani v istem hotelu. Le kaj so si mislili Malezijci, ko se je okrog njih govorilo v različnih jezikih, ki se vsi tako močno razlikujejo od njihovega. Na srečo pa obstaja angleščina, ki omogoča komunikacijo ljudem iz različnih koncev sveta, ima pa mednarodni jezik seveda tudi svoje slabe lastnosti.

Pri Malezijcih mi je všeč, da še vedno nosijo oblačila, ki so razstavljena v muzejih. V Sloveniji to redko vidiš.

Šokantno je tudi vreme. S kančkom humorja lahko rečem, da je v Maleziji savna zastonj - zgolj na prosto moraš. Vsi notranji prostori so močno klimatizirani, v našem hotelu pa se niti oken ni dalo odpreti.

Katera delegacija je tako ali drugače najbolj izstopala?

Vsaka delegacija izstopa po svoje, bom pa jih vseeno naštel nekaj, ki so mi najbolj ostale v spominu.

Izstopala je slovenska delegacija (jaz, Anže Rom, Vid Kavčič in Vesna Fabjan - vodja ekipe), saj smo med vsemi največ potovali, izlete pa smo si organizirali sami. Tako smo videli več Kuala Lumpurja od ostalih, obenem pa se podrobno spoznali s taksi službo in potovanjem z mestnim vlakom.

Hrvaška in srbska delegacija sta izstopali s svojimi odlično narejenimi in predstavljenimi raziskovalnimi nalogami.

Grška delegacija je izstopala, ker je imela zgolj enega člana - Konstantinosa, s katerim smo se Slovenci dobro spoprijateljili.

Se v prihodnosti vidiš v znanosti - doma ali v tujini?

Če je vesolje determinirano ali ne, ne vem, prav tako pa ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, ki je zame še vedno neznanka. Čeprav nisem velik domoljub, sem na Slovenijo navezan, saj imam tu prijatelje in družino, tujina pa mi je zanimiva zaradi stika z drugo kulturo in jezikom, tako da bi bila zame najboljša opcija oboje. Še enkrat več pa ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, planov tako daleč pa nimam narejenih.

Še kakšne misli za na pot bralcem?

Bralcem se najprej lepo zahvaljujem, da so si vzeli čas za branje. Cenim. Misli sta dve in sicer je ena moj moto, druga pa nasvet.

Moj moto: Jaz vem, da nič ne vem (Sokrat)

Moj nasvet: Karkoli delaš, se temu posveti in opravi v celoti ali pa se tega raje sploh ne loti.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje