A se mogoče spomnite, kdo je bil glasbeni gost na lanski ljutomerski Poletni noči? Ne? Jaz tudi ne. Spomnim pa se na primer, da smo bili na koncertu Nine Pušlar, ki nas je očarala s svojim čudovitim glasom. Letos je bil napovedan nastop skupine Pop Design in Mirana Rudana.

Peljem se v avtu s tremi hčerkami in prijateljico. Rada bi poslušala kako pesem od Pop Designa, ker se ne morem, na žalost, nobene spomniti. Ne mi zameriti, kljub temu da sem v teh letih, ko bi morala vse pesmi te skupine znati na pamet, vseeno nisem odraščala v Sloveniji in nisem tega tako vsrkala vase. Raje poslušam Imagine Dragons, če vas že zanima. »Ko si na tleh in ko si sam...« To je to. To pesem sem zagotovo slišala že večkrat, zdaj mi je vse jasno.

Ob devetih zvečer prizorišče še skoraj prazno, parkirni prostor najdemo prav v bližini. Bolje ne bi moglo biti. Obvezna sladkorna pena - s seboj sem poleg starejših namreč vzela tudi devetletno hčerko, ki mi je že dolgo očitala, da nikoli nikamor ne gre, in je obljubila, da bo zdržala do konca brez kakršnihkoli problemov z njene strani. Bomo videli. Na travi poleg stojnice opazim dojenčico s slepo dudo v ustih, v plenički in s pametnim telefonom v rokah. Leži na brisači pa ga štrcka. Mami pa mora prodajati sladkorno peno in kokice, da zasluži denar še za kakšen novejši telefon. A smo res tako daleč, da telefone znajo uporabljati že tisti, ki se še niso poslovili od dude in pleničk? Očitno je res. Upam samo, da svojih vnučkov ne bom videla s tem v rokah.

Pred koncertom

Opazim kar nekaj mlajših otrok na koncertu, no, super, nisem udarila mimo. Odpravimo se na pijačo, pa ne zaradi žeje, ampak zaradi protokola. Vstopnine ni in se zdi logično, da moramo nekaj zapraviti za vodo, sok ali kakšno pivo.

Nič se ne dogaja. Ne vem sploh, o čem naj bi pisala pozneje. (Odločila sem se namreč, da bom pisala o tekočih dogodkih, zato sem tukaj.) Za človeka pravijo, da je lahko srečen, kolikor si želi biti. Odločim se, da si sama ustvarim ustrezno vzdušje, zato sem kmalu na plesišču in migam v ritmih predskupine »Zlata žila«. Kdo pa da skupini takšno ime?! Ne morem si pomagati in se začnem hihitati. Prijateljica se mi pri tem pridruži, dokler nas ne ogovori devetletnica: »Kako sta smešni, nehajta!« 

Bolj malo nas je takih, ki plešemo, drugi večinoma prestopajo z noge na nogo ali samo stojijo. Imam srečo, da za dobro voljo in sproščenost ne potrebujem veliko pijače. Malo pa že. Pri svojem tako imenovanem izraznem plesu večkrat dvigujem roke gor in ugotavljam, da sem spet zamočila pri oblačilih. Oblekla sem namreč dolge rokave, ki me ovirajo pri plesu in še vroče mi je. Ampak to so malenkosti, glavno, da se imamo fajn, kajne?

Razpoloženje moje devetletnice se počasi začne spreminjati, vse jo boli, ne bi več plesala in ne bi več pila ledenega čaja, ker se ji naenkrat zdi premrzel. Posteljem ji z jakno na tleh, da bi lahko sedela. Gneča je. Dvakrat bi jo skoraj pohodili. Začnem igrati varnostnika in z rokami usmerjam ljudi po drugi poti. Ljudi pa se je nabralo kar precej. 

Koncert

Vzkliki ob prihodu skupne so navdušeni in pristni. To smo čakali. Plešemo. Občinstvo je zajela evforija. Glasba se mi zdi čudovita. Prav vse komade poznam. Že mi je nerodno pred seboj in drugimi, da sem bila takšen skeptik na začetku.

Moja devetletnica se počasi sklanja in že dremucka na jakni, ki sem jo dala na travo, glavo ima na moji torbi. Zdaj se mi začne svitati, da sem naredila napako, ko sem jo vzela s seboj. Naj jo dam v avto, da bo tam spala? Joj, ne bo šlo. Objavijo odmor in na hitro se odločim, da jo peljem domov spat. Kaj pa je to, samo trinajst kilometrov v eno smer. Pri tem srčno upam, da ne bom naletela na policijo.

Na poti razmišljam: »Kakšna mama sem?« Ni bilo pametno, da sem jo vzela s seboj. Upam samo na to, da me zdaj vsaj štiri leta ne bo prosila, da jo peljem na kakršenkoli koncert.

Po vrnitvi s prijateljico nadaljujeva s plesom v dežju. Zavore so nama čisto popustile. Upam, da me ne bodo videle hčerke ali kakšen od mojih bivših (sedanjih?) učencev. Čeprav ne delam nič slabega, ali? Sem vendar na plesišču, če temu tako lahko rečem, kjer je ogromno lukenj in praznih plastenk in vsak trenutek si lahko zviješ gleženj. Na koncu seveda ni šlo brez pesmi »Na božično noč« ... Rokice so bile v zraku in predstavljali smo si, kako je lepo, ko padajo snežinke na božično noč. Bilo je, kot bi zagledali božično mavrico ...

Ne vem, zakaj sem dobila asociacijo in se spomnila uvodnika Sabine Obolnar za revijo »Ona«: »Povsem jasno mi je, če bi Slovenijo ta hip prekrila božična mavrica, bi zopet klicali ministra Erjavca, kaj meni o tem svetovnem čudežu. In edino on bi imel mnenje, bodisi zabavno bodisi paraznanstveno. In pojasnil bi, zakaj se je Slovenkam in Slovencem razjasnilo nebo.«

Dež je ponehal in nebo se je dejansko razjasnilo. A k temu so pripomogli skupina Pop Design, Miran Rudan in njihovo odlično petje.

Po koncertu

Domov smo se odpravili ob pol treh zjutraj. Nismo ostali do konca, ker se je moja prijateljica spomnila, da ima zjutraj šiht. Nekaj časa sem potrebovala, da sem našla še ostali hčerki in se zahvalila bogu, da obstajajo pametni telefoni.

Zjutraj se zbudim ob pol sedmih in klasika - glavobol. Po nalgesinu ne morem več zaspati. Spomnim se, da moram iti k župniku in mu odnesti izposojeno obleko za obhajilo moje hčerke. Ne zmenim se za čudne poglede sovaščanov, ki me niso navajeni videti v cerkvi, pa še z obleko, ki bi jo morala vrniti že mesec dni prej. Kakorkoli že ...

Po uri v fitnesu in pol ure plavanja v hladnem bazenu sem kot prerojena. Zdravilo za glavobol res pomaga. In čeprav me popoldne vrže za tri ure spanca, sem polna endorfinov, že pripravljena na novo akcijo!