Maturirali so pred davnimi 65 leti

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Prlekija-on.net, četrtek, 1. avgust 2019 ob 18:37
Srečanje maturantov generacije 1953/54

Srečanje maturantov generacije 1953/54

Poletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivih 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor. Šlo je za 65-obletnico mature, zato je nekdanje maturante in sošolce, med katerimi je tudi nekdanji mariborski nadškof dr. Franc Kramberger, sprejel tudi aktualni ravnatelj I. Gimnazije MB, prof. Herman Pušnik, ki jim je razdelil nekaj zbornikov Prve gimnazije. Po ogledu šole in klepetu z vodstvom so "mladostniki" nadaljevali srečanje v nekdanjem hotelu Piramida (danes: Mercure hotel v City centru) v Mariboru. Med jubilanti je bilo lepo število uglednih javnih, kulturnih in gospodarskih delavcev, poleg dr. Krambergerja tudi Zora Hudales in mnogi drugi. Zanimivo, kar pet sošolcev izvira iz Lenarta v Slovenskih goricah, sami ugledni državljani, poleg nadškofa Krambergerja in organizatorja Matjašiča, še: Ivan Bardun, Mirko Malek in Fric Kramberger. Na biserno srečanje maturantov so povabili tudi Toneta Goznika, ravnatelja OŠ Voličina, ki je gostil njihovo zlato maturo, tokrat pa je slavljencem predal nekaj zbornikov "Šolarček in okno v svet".

Čeprav so nekateri izmed nekdanjih maturantov že odšli, nekateri so oslabeli in se težje gibljejo, se je tokratnega srečanja od 34 vabljenih oziroma še živečih sošolcev, udeležilo 12 prijateljic in prijateljev, vsi so starejši od 82 let. Ob igranju maturantske himne Gaudeamusa (Veselimo torej se), je Polda prebral imena sošolcev, ki so se poslovili, a je branje zaključil z besedami: "Tako odhajamo, vendar ostajamo skupaj!" Trio sester Nedeljko iz prleških Savcev so nato zapele pesmico Dere sen jas mali bija, ki je najbolj spominjala na prve korake maturantov v življenju, pozneje pa še pesem Zabučale gore, zašumeli lesi, oj mladosti moja, kam odšla si, kje si. Tudi sošolka Zora Hudales Travner je prebrala nekaj svojih pesmi. Po napitnici so se fantje spomnili "stare šole", saj so dekletom izročili vrtnice, prižgali so tudi v vodi plavajoče svečke ter razdelili majhne voščilnice, namenjene sošolcem, ki zaradi bolezni niso mogli priti na praznovanje. Tisti, ki so bili, pa so se imeli zelo lepo, po kosilu, kjer so domači gostinci pripravili poseben meni, pa je stekel živahen klepet, obujali so spomine na mlade dni, na čase, ko so skupaj "gulili" gimnazijske klopi, kovali načrte za življenje, se veselili mladosti, si pomagali pri premagovanju težav, se soočali z mladostniškimi problemi, se prvič zaljubili, včasih jezni na ves svet..., na koncu pa nadvse ponosni, da so opravili zrelostni izpit, ki jih je popeljal na fakultete, ter v tvorno in ustvarjalno življenje. Kljub zrelim letom pa smo se lahko prepričali, da so ljudje tudi po osmem desetletju pripravljeni na humor, duhovitost in tudi zbadanje.

V takšnem prijetnem vzdušju smo med drugim izvedeli tudi, da je veliko maturo na Prvi mariborski gimnaziji, v šolskem letu 1953/54, v dveh oddelkih, opravilo 53 dijakov. Pred 15 leti, na srečanju ob 50-letnici mature, v gostišču Kmečka trta v Voličini, je bilo 37 maturantov, deset let pozneje pa le še 25. V zadnjih letih se srečujejo vsako leto, na istem mestu, v Mariboru, ob bisernem jubileju, 65-letnici pa jih je bilo komajda 12. "Torej, kot sem dejal, tako pač je, odhajamo, a vendar ostajamo skupaj", nam je povedal zelo razgledan, neutruden in zgovoren organizator srečanja Polda Matjašič iz Lenarta, ki je vse podatke imel kar v malem prstu. Zaupal nam je tudi zanimivo "skrivnost", da so v "A" razredu bili večinoma dijaki z dežele, torej vozači, ki so vsa leta gojili tovariške in prijateljske vezi ter odnose. Iz omenjene generacije so mnogi dijaki po gimnaziji postale ugledne osebe, doktorji znanosti, profesorji, zdravniki, stomatologi, veterinarji, pravniki, farmacevti, inženirji, učitelji..., celo generala JLA so imeli za sošolca. Polda (in ne samo on) je še posebej ponosen na upokojenega nadškofa, dr. Franca Krambergerja, ki je bil velik prijatelj in na koncu najboljši dijak generacije na Prvi gimnaziji v Mariboru.

Pravzaprav so vsi bili dobri, kaj dobri, odlični, kar potrjujejo tudi danes, 65 let pozneje. In gotovo bodo mnoga njihova dela živela še naprej, kot je vedno poudarjal Polda, kot denimo "pisemce" Cirila Vreča, dr. stomatologije in čeljustne kirurgije, direktorja ZD Adolfa Drolca, ki je pred dvema letoma umrl, ob 60-letnici mature pa je, pod sloganom: Tako hitro je minil čas (The Time has passed so quickly; Tak bistro prašjol vremja; Hic velociter transit tempus), med drugim zapisal: "Po opravljeni maturi nam je uspelo tudi to, da nas je večina šla študirat naprej na višje šole in na univerzo. Generacija dijakov 1949/54 je bila, gledano iz zgodovinske distance, dokaj uspešna. Dala je številne dobre in tudi vrhunske strokovnjake in top menedžerje v veliko gospodarskih in družbenih poslovnih sistemih. Dala je umetnike, dala je univerzitetne diplomirane inženirje v več tehničnih panogah, dala je srednje, višje in diplomirane medicinske sestre, dala je doktorje in primarije v medicini in stomatologiji ter v veterinarski medicini, dala je profesorje, srednješolske in univerzitetne, dala je poznane športnike, dala je magistre in doktorje znanosti, dala je nadškofa in vojaškega generala. Vsi ti strokovnjaki so bili zelo potrebni, bili pa so tudi zelo ustvarjalni, saj so nekateri naši sošolci delali tudi na zelo odgovornih in vodilnih delovnih mestih... Naša marljivost in delavnost sega že v šolske klopi. Sošolci smo si v težavah radi pomagali. Pomagali pa smo tudi širši družbeni skupnosti. Ko je v Mariboru zapadlo veliko snega, smo z veseljem zapustili šolske klopi in pomagali čistiti pločnike in ulice. Ker je vojna zapustila strahotna razdejanja, so se dijaki tudi iz naše gimnazije priključili mladinskim delovnim brigadam, ki so gradile proge in ceste. Gradili smo tudi Maribor. Iz teh delovnih akcij so se nekateri vrnili kot udarniki..."



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kultura in izobraževanje