V Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikakor namreč ne pozabljajo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine - predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je starešina bil tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je v prijetnem srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Med prijetnim klepetom smo tako izvedeli, da je Jože Vogrin, rojen 27.7.1934, v lovske vrste stopil davnega leta 1972, ko se je tudi včlanil v LD Negova, kar pomeni, da je član zelene bratovščine že dobrih 47 let. V tem času je v lovski organizaciji bil član različnih komisij, referent za lovni turizem, član UO LD Negova, prejel pa je tudi kar nekaj priznanj in odlikovanj, med drugim Znak za lovske zasluge LZS, Red za lovske zasluge III. stopnje LZS, Jubilejni znak za 40 let LZS ter Družinsko priznanje LD Negova. Sam slavljenec pravi, da ljubi naravo in divjad, ter da bo v gozd hodil, dokler ga bodo noge nesle. Pravzaprav mu veliko gibanja v naravi zelo koristi in sam, kljub zrelim letom, kot pravi, nima nobenih zdravstvenih ali kakšnih drugih težav. Nanj negativno ni vplivala niti zgodba - anekdota, ki se mu je pripetila pred tremi desetletji. Negovski jagri, kot običajno, so na Štefanovo, 26.12. imeli uradni zaključek leta in ko se je ponoči želel iz negovskega lovskega doma vrniti domov, je imel težave s svojim Oplom kadetom, ko je po visokem snegu končal v jarku. Avto je zaklenil in se v dobra dva kilometra oddaljene Sp. Ivanjce odpravil kar peš. Nič nenavadnega, toda Jože je v avtomobilu pozabil škornje in je šel domov kar bos. "Do kolen sem zavihal hlačnice in šel domov. Niti ne spomnim se, če je bilo mrzlo ali toplo", med smehom pove Jože, ki zaradi svoje avanture ni imel nobenih težav, nekateri pa bi gotovo končali v postelji, če ne zaradi zmrznjenih prstov na nogah, potem vsaj zaradi prehlada.

Bilo je sicer še nekaj zgodbic in resničnih anekdot, ki smo jih slišali med druženjem z lovskimi tovariši, a hkrati smo tudi izvedeli, da je Vogrin bil eden prvih zasebnih avtoprevoznikov na območju Gornje Radgone, in je v kar štiridesetih letih mnogim pripeljal predvsem gramoz in druge materiale za gradnjo hiš in drugih objektov. Še pred tem je Jože Vogrin bil sedem let v Nemčiji, kjer si jo kot pravi, nekaj zaslužil, da je lahko kupil tovornjak. Sedaj že skoraj dve desetletji, ob ženi Zvonki, s katero ima tri otroke (Robert, Brigita, Rajko) uživa zasluženo pokojnino, veselje pa mu poleg lovskih tovarišev, dela tudi šest vnukov.