V petek, 6. decembra, so pater Janko Štampar, župnik iz Velike Nedelje, in njegovi jamarski prijatelji iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, otrokom iz domače župnije pripravili nepozabno miklavževanje s spustom s tridesetmetrskega cerkvenega zvonika. Med popoldansko sveto mašo in obiskom sv. Miklavža, ki je s svojim spremstvom prišel iz daljnih krajev, da bi obdaroval otroke, so namreč vrli jamarji med zvonikom in župniščem napeli vrv, na kateri so potem mladi in stari lahko preizkusili svoj pogum. Ni namreč mačji kašelj, spustiti se z višine trideset metrov po vrvi, za povrhu še v temo, ki so jo osvetljevali le ozki snopi jamarskih čelnih svetilk.

Zgodba o spustu z velikonedeljskega zvonika ima, tako kot sv. Miklavž, zelo dolgo brado. Davnega leta 1977 se je namreč pater Janko prvič spustil v podzemni svet, ki ga je tako prevzel, da je postal izkušen jamar. Leta kasneje je naneslo, da je spoznal Aleša Stražarja, jamarja in jamskega reševalca iz Društva za raziskovanje jam Simon Robič Domžale, ki svoje jamarsko znanje prenaša tudi na otroke v jamarski šoli v Domžalah. Alešu tako ne manjka izkušenj z najmlajšimi, ki mu pri spuščanju bolj ali manj pogumnih s trideset metrov visokega zvonika še kako prav pridejo. Jamarji s patrom Jankom na čelu so tako staknili glave in rodila se je ideja o Miklavževem spustu po vrvi z zvonika.

»Več kot deset let že gojimo to tradicijo, danes je bilo zaradi mraza sicer nekoliko manj obiskovalcev, a v letih z lepim vremenom smo jih našteli tudi blizu petsto. Mnogi se vračajo vsako leto, saj je spust z zvonika res nekaj posebnega, zanj pa človek potrebuje tudi nekaj poguma. Tudi sam sem občutil nelagodje, ko sem prvič stal na vrhu zvonika, čeprav sem vajen spustov v jame. A ni isto,« se nasmeje pater Janko, ki že leta domuje v župniji Velika Nedelja pri Ormožu, kjer je sedež Križniškega reda v Sloveniji.

Aleš, ki je ob pomoči Simona Kurnika v skrajnem vrhu zvonika skrbel, da so se otroci, vmes pa še dva ali trije odrasli, povsem varno in brez zapletov spuščali po sto metrov dolgi vrvi, ki jih je pripeljala na cesto pod cerkvijo, pa je povedal, da se jih je tokrat po vrvi spustilo približno trideset: »Zabavno jih je opazovati, kako se med seboj bodrijo ali strašijo in nekaj se jih je res raje vrnilo po stopnicah.« Svoj strah pa je uspel premagati devetletni Patrik, ki si je po prvem pogledu z zvonika premislil in prostodušno priznal, da se boji, a se je čez deset minut vrnil in tokrat mu je uspelo. Njegova sestra dvojčica Tajda se je brez pomislekov spustila kar trikrat, k podvigu pa sta otroka prepričala tudi očeta Janija.

Pater Janko in njegovi jamarski prijatelji so tako še enkrat poskrbeli za veselje otrok, pa tudi staršev, saj je spust po vrvi ali jeklenici, ki mu danes raje rečemo zipline, doživetje, ki bi si ga marsikdo težko privoščil. Pa tudi za vzpon v cerkveni zvonik dandanes nimamo ravno veliko priložnosti.

Foto: Erazem JK (1-6), Aleš Stražar (7, 8)