Zaključek…Kako se urediti? (ali se splača tvegati ali raje ne?..)

Večinoma se vsi razdelijo v skupine in družijo, kot že prej, se že usedejo takoj, da si bodo na dosegu roke. Kar šparajo plac za nekatere. Za mene nikoli. Mislim, da ni treba vprašati, zakaj. Moški ja, oni mi bodo takoj odstopili prostor. Ženske pač ne.

Svetlana Oletič, nedelja, 15. december 2019 ob 08:431
Obleko že imam. Itak. Seveda črno, seksi, ne preveč kratko in ne s prevelikim dekoltejem. Ravno prav...

Obleko že imam. Itak. Seveda črno, seksi, ne preveč kratko in ne s prevelikim dekoltejem. Ravno prav...

Sicer sem se mislila tej temi izogniti, ker letos sploh ne vem, če bom šla...Na zaključek...Namreč imamo pozno zvečer prvenstveno tekmo v Kranju in sploh ne vem, kdaj pridem domov, kakšne volje bom in če se mi bo dalo sleči trenirko, se stuširati ter se svečano obleči. Obleko že imam. Itak. Seveda črno, seksi, ne preveč kratko in ne s prevelikim dekoltejem. Ravno prav... Čeprav se bodo marsikatere ob tem namuznile in rekle, da sem spet pretiravala...(velja predvsem za ženski spol, ker moški navadno nimajo nič proti takšnemu stilu oblačenja, ravno nasprotno).

Za nekatere je pač bela bluza in črne klasične hlače za kakršenkoli dogodek že svečana naprava in obvelja kot pribito. Ni mi pravzaprav jasno, zakaj. Razumem, da s tem nimajo kaj zgrešiti, ampak tudi zadeti ne. Saj mi bodo najbrž odgovorile, da to ni njihov namen. Zadeti na polni črti. Samo, da jim bo udobno. Lepo prosim, udobno mora biti doma na kavču ali v telovadnici. Tam res ne moreš biti v krilu ali v večerni obleki...A ženske v Sloveniji ne nosimo preveč krat hlače? In tako grešimo na celi črti, iz dneva v dan. Saj nisem nobena izjema. Po službeni dolžnosti sem še preveč krat oblečena v trenirko. Dovolim si pa krila in obleke, vsaj včasih.

S frizuro oziroma njeno odsotnostjo se bom pač morala sprijazniti, tudi si bom privarčevala, saj ponoči mi nobena frizerka ne bo urejala las. Na tekmo pa res ne morem iti takšna. Ko sem lani zaradi pomanjkanja časa pred zaključkom že prišla na trening s frizuro, so me kar na glas vse mlajše deklice začele spraševati: za koga sem se tako uredila? Ali imam novega dečka? Zanimivo je njihovo dojemanje, saj so me imele za tridesetletnico...Ko sem jim povedala, da na zaključek grem z možem in da sem stara krepko čez štirideset, so en čas bile tiho in nekatere celo ugotovile, da so njihove babice približno mojih let...

Vse ostalo od britja nog, urejanja nohtov in vseh drugih malenkosti, ki jih ženske morajo urediti, bom pač storila prej. V vsakem primeru. Če bom šla, ali če ne bom šla. Ženska mora biti vseskozi pripravljena, čeprav tudi sama ne vem pravzaprav: za kaj?... Ko sem enkrat to izustila, me niso razumele...To je že druga zgodba in se ji reče slovenska miselnost (moram zelo paziti, da ne bom nesramna, ker mi je danes že dvakrat ušlo...) Po tem sem slišala celo, da sem zrasla predvsem v jezik... Vsekakor pa je bolj zanimivo brati moje včasih provokativne, včasih celo arogantne izjave, a ne? Kaj si vendar tale misli?!...Ni me treba jemati tako prekleto resno, please...

Nekoč mi je prinašala neznansko veselje priprava na dogodek takšne vrste. Ne da bi tako rada plesala v ritmu polk in valčkov, tega pravzaprav ne maram, če že moram, pač plešem. Sicer pa ples obožujem. Če bi me peljali v disco, ali kakšen nočni klub, kjer bi vrteli moderno glasbo, me tam ne bi prepoznali... Ali bi si mislili, da se mi je utrgalo... Samo sproščena sem, nič drugega...

Všeč mi je, kako se urejaš do potankosti, oblečeš obleko in se počutiš naenkrat kot Pepelka...Premalo imamo teh zabav, premalo se oblačimo v lepe obleke...Saj vem, da je to privilegij visoke družbe, ampak kako lepo se da počutiti takrat! Kako prijeten občutek hoditi v petkah in loviti na sebi bežne poglede občudovalcev (seveda, če te ne tiščijo).

Čevlji...To je pravzaprav zgodba zase...Imam kar nekaj parov salonarjev, ki me skoraj vsi tiščijo. Samo dva para sta mi prav. Če ne pozabim, ju vzamem s seboj, ob dveh zjutraj mi je že čisto vseeno, če se ujemajo z mojo obleko ali ne. Takrat se kar spočijem. Navadno pred zabavo vlivam mrzlo vodo v čevlje in jih poskušam raztegniti na večjo številko, če se le da. Imam namreč številko čevljev 42 ali več, odvisno od modela, zato je to kar velikanski problem... Ker v večini trgovin imajo samo ženske čevlje do številke 41 in če jih že na začetku vprašaš, ali imajo morda večje, te skoraj ubijejo s pogledom. Ženske modele? Vprašajo...In ti prinesejo moške modele superg. Poskusite tele. A veste, gospa, da potrebujem tele čevlje za zabavo in ne za trening?

O druženju na zaključkih, ki ga tako opevajo, skoraj da ne moremo govoriti. Večinoma se vsi razdelijo v skupine in družijo, kot že prej, se že usedejo takoj, da si bodo na dosegu roke. Kar šparajo plac za nekatere. Za mene nikoli. Mislim, da ni treba vprašati, zakaj. Moški ja, oni mi bodo takoj odstopili prostor. Ženske pač ne.

Na zaključkih se je težko pogovarjati, ker večinoma vaš govor preglasi muzika. Bistvo je, da ste tam, lepo oblečeni, opazujete druge, gledate, kako druge plešejo in sami plešete, poskušate celo v tem uživati in ohraniti vedro razpoloženje. Ker mračno razpoloženje morate pustiti pred vrati. Nikogar ne zanima, kako se počutite, na licih mora biti obvezen nasmeh.

Pijača. Da ali ne? Vsi vozimo in vsi pijemo. Eni več, drugi manj. Zabava se razživi, če se ga kdo nacuka preveč in postane tarča pogledov. O tem se bo potem govorilo. Tudi o tem, kdo je s kom plesal in kaj se je dogajalo po temnih kotih. Kdo je s kom in kdaj šel domov. To so zelo zanimivi podatki, včasih se zdi, da nekateri prav vodijo evidenco o tem. Dragi moji, uživajte sami in pustite drugim uživati, karkoli že to pomeni. Logično je, da je tiste, ki se radi napijejo, treba imeti na očeh. Predvsem v njihovo dobro.

Po navadi se ne dogaja nič zanimivega. Hrana je karseda povprečna, ker boljše si ne moremo privoščiti, muzika je včasih obupna, ampak nič zato. Na nek način zaključek pomeni beg pred resničnostjo, službo in obveznostmi, vam da občutek svobode, mladosti, in to je vsekakor dobro. Za naše počutje. Da dobimo določeno število endorfinov, ki nam bodo pomagali prebroditi zadnje dneve do božiča.

Pred kratkim sem postala svetnica. Za neposvečene povem, da je to najvišji naziv v šolstvu in se ga da doseči z aktivnim sodelovanjem na mednarodnih konferencah, za katere je treba pripraviti predstavitev na določeno temo in potem nastopati pred drugimi. Sama sem bila na štirih konferencah, kjer sem nastopala s petimi prispevki. Na začetku se mi je glas kar tresel, potem sem se vedno bolj umirjala. Na konferenco v Ilirski Bistrici so me celo povabili kot javno govornico. Točke za pridobitev naziva se dobijo z organizacijo mednarodnih turnirjev, z različnimi projekti in uspehi na tekmovanjih. Na odločbo sem čakala skoraj leto dni...Kaj naj povem? Uspelo mi je! Na naši šoli sem postala prva svetnica. Dejansko nas je zelo malo (med vsemi učitelji v Sloveniji samo 3%). Marsikateri učitelji si nekako ne upajo in ne verjamejo, da jim bo uspelo. Sedaj me zelo veseli dejstvo, da kar nekaj učiteljev in vzgojiteljic gre po mojih stopinjah in srčno upam, da jim bo uspelo, ker si to zaslužijo še bolj kot jaz. Ker imam že svetniški naziv v naši krajevni skupnosti, sem nekako postala svetnica na kvadrat. Pa še ime imam takšno...Sliši se kar ironično, ne da? Sedaj bom morala najbrž na vseh zaključkih in sindikalnih izletih še bolj paziti, da ne storim kakšne neumnosti...Če bom sploh šla...

Kakorkoli že: ta dva naziva me obvezujeta k še večji storilnosti in boljšim uspehom na različnih področjih. Na srečo energije in idej mi še en čas ne bo zmanjkalo. Logistika mi navadno ne povzroča težav. Moja neomajna želja po uspešnosti in dokazovanju ter nepopisna vztrajnost pri tem odigra odločilno vlogo.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.