Po novem letu sem dala nekaterim učencem v podaljšanem bivanju, da bi napisali novoletne zaobljube. Prevladovalo je, da se bodo pridni in se bodo učili, eden je celo napisal, da ne bo kazal sredinca. Zanimivo. Kako pa ste vi letos z novoletnimi zaobljubami? Nekako se mi zdi, da je to že iz mode. Ali so vsi že nagonsko dojeli, da s temi zaobljubami ne pridejo nikamor... Ker skoraj nobeden nima takšne samodiscipline oziroma ne bo mogel vztrajati celo leto pri teh zaobljubah, recimo brez osebnega trenerja in družbe teči ali kolesariti v vsakem vremenu. Saj so takšni posamezniki in jih je vredno za občudovati. Sama se s tem ne obremenjujem več niti malo. Saj ne, da ne bi rada shujšala, to itak želim vedno. Gre za to, da si ne postavljam več previsokih ciljev: če bo - pač bo, če ne bo, bo itak v redu. Nekako sem našla svoje prioritete v življenju, delam to, kar me veseli in večinoma dobim, kaj hočem dobiti. Ugotovila sem, da se mi ni treba družiti s tistimi, s katerimi nočem družiti in delati tistega, kar se mi upira.

Hedonija, hedonizem in anhedonija

»Razumen človek postanemo, ko razumemo, da je znotraj naših možganov vgrajena velika potreba po iskanju hedonije - ugodja in užitka za osebno zadovoljstvo. Vsi nenehno iščemo in pričakujemo, da nas bodo drugi ljubili, ščitili in ne sovražili.« Metka Močnik Kosenina, revija »Ona«.

»Hedonizem je miselna šola, ki trdi, da sta zadovoljstvo in trpljenje edini sestavni del dobrega počutja.« (sliši se podobno sado mazi varianti, a ne?) »Po drugi strani je hedonistični etični egoizem ideja, da imajo vsi ljudje pravico storiti vse, kar je v njihovi moči, da bi jim dosegli največjo možno količino užitka. Ideja je tudi, da bi moral užitek vsake osebe daleč preseči njihovo količino bolečine.« V vsakem primeru je ideja hedonizma povezana s trpljenjem...

Obstajajo pa ljudje, ki niso zmožni občutiti zadovoljstva, sreče in veselja, vedno občutijo čustveno praznino in niti niso sposobni veseliti se. Temu v uradni medicini rečejo anhedonija ali depresivna hedonija. Logično je, da vsi namreč želimo, da bi nam v življenju bilo udobno in fino, da bi to stanje trajalo, ampak se zavedamo, da ne moremo ves čas čutiti užitka.

Obstajajo stvari, pomembnejše od zmage...

Rojena zmagovalka sem in sem vse življenje želela zmagati v vsem, kar sem počela, ali je to bil šport, ali katerokoli drugo področje. Zame je bila vedno najpomembnejša samo zmaga. Z leti sem svoje mnenje glede teh zmag namreč spremenila...

Zmage nam prinesejo svoje vrste zadoščenje, dokaz naših vrlin in ugotovitev, da smo v nečem dobri, celo najboljši. Vprašanje je, ali nam bodo te zmage prinesle srečo?

Izzivov je vedno več, saj ko zmagate v enem, že sledijo drugi, tako, da nikoli nimate počitka. Po vseh letih sem nekako prišla do spoznanja, da je zmaga včasih Pirova. Na koncu sploh ni pomembno, kdo je zmagovalec. Prebrala sem izpoved mamice bolnega otroka, ki je napisala, da vsi ne morejo biti zmagovalci. Kako resnično! Dejansko. Mi se ubadamo z lastnimi občutki, nekaterim pa gre za preživetje.

Obstajajo pomembnejše stvari kot zmaga. Ta stavek sem zasledila v knjigi... in je bil zame popolno razodetje. Postalo mi je jasno, zakaj sem se tako veselila zmag... Dejansko me ne veseli zmaga kot zmaga, ampak me osrečuje ta adrenalin, ki me pripelje do zmage. Lahko je na koncu to tudi poraz, ker se morebitna zmaga z nekaj napačnimi potezami v športu lahko v nekaj minutah ali celo sekundah spremeni v ogorčen poraz. Ugotovila sem, da če bi se temu odrekla, bi mi manjkala ta strast, to vznemirjenje, ta afekt, ta adrenalin, ki je tako globoko zasidran v moje telo. Kako modro je nekdo izrekel: ni važen cilj, važna je pot do cilja.

Kje se skriva hedonija?

Vsak človek mora ugotoviti, kje se skriva njegova hedonija - ugodje in užitek za osebno zadovoljstvo. Za nekatere je to lepo urejena in pospravljena hiša, ki diši po piškotih, za nekatere so to različne oblike rekreacije ali ekstremni športi, za druge - ročne spretnosti, klepet s prijatelji ob kavi, nekateri bodo na prvo mesto postavili svojo spolnost. Ravno o tem sem prebrala zanimiv citat: «V življenju človeka sta pomembni samo dve stvari. Prva je njegova spolnost, druge se ne spomnim več.« Vladan Desnica

Zanimivo, da marsikateri pozabimo na stvari, ki nas osrečujejo. Spomnila sem se, kako rada plavam, všeč mi je ta občutek, kot potopiš glavo pod vodo in en čas drsiš, kot morska deklica. Všeč mi je tudi spoznanje, da se ob tem malo potim (čeprav v vodi to bolj težko) ali da nekaj naredim za svoje telo. Imam tudi rada tek, ampak bom počakala do toplejših dni ali do takrat, ko me bo zagrabila želja, ki se ji ne bom mogla upreti. Sedaj pa prav pride tudi fitnes ali dolgi sprehod s psom.

»Poti« Robyn Davidson

Prebrala sem knjigo o mladi ženski, ki je sama prepotovala 2700 km avstralske divjine in med tem izkusila čarobno doživetje prostrane dežele vročega peska. Skoraj dve leti se je pripravljala na to potovanje, ki je trajalo devet mesecev. Vsi so jo imeli za noro, zmešano, rekli so, da ne bo zmogla, da se ne bo vrnila, ampak ona je vztrajala ne glede na vse. Ta cilj, ki si ga je zastavila, jo je držal pokonci, ta želja, da opravi to potovanje, je bila premočna in jo je gnala naprej. (Ste najbrž ulovili povezavo s hedonijo?)

Najbolj so me pritegnile te besede pisateljice: »Dve najpomembnejši stvari, ki sem se jih naučila, sta, da si tako močan in zmogljiv, kot si dovoliš biti sam, najtežji del kateregakoli podviga pa je sprejeti prvo odločitev in narediti prvi korak.«

Prijateljica mi je rekla, da bi z veseljem odpotovala na takšno dolgo pot samote in samozavedanja, mene pa to zaenkrat ne pritegne niti malo. Preveč imam teh stvari tukaj, ki me osrečujejo.. Največji navdih zame so moji otroci, ki me neprestano presenečajo. Ne gre mi v glavo, kako lahko imam tako pametne in pridne otroke. Definitivno je odbojka še vedno tista, kaj me vleče naprej in mi daje moč, poleg tega je pisanje, ki je kar nenadoma postalo vir mojega užitka in zadovoljstva. Pa še nekaj bi se našlo na tem seznamu. O tem lahko samo ugibate...