Pust je mimo…Zdaj smo lahko to, kar smo

Nekdo je rekel, da večina ljudi želi spremeniti svet, ampak nobeden noče spremeniti samega sebe. Hočemo ali nočemo - vsi nosimo maske, in to vsak dan. Morali bi izmisliti novi praznik, ko bi ljudje odvrgli svoje maske.

Svetlana Oletič, nedelja, 1. marec 2020 ob 08:30
Pust

Pust

Lani za pusta sem bila plesalka flamenka na eni nogi. Dobila sem strašne bolečine in nisem več mogla stopiti na nogo. Od parkirišča pri cerkvi me je mož odvlekel h gostilni Perla, kjer sem ves čas sedela in opazovala pustno dogajanje. Nisem hotela otrokom pokvariti veselja, čeprav sem naslednji dan pristala na urgenci, kamor me je mož pripeljal na vozičku. Celo bolniško sem si vzela za en dan. Ker navadno se mi to ne dogaja. Čeprav sem v ponedeljek vseeno prišla v službo in sem prvo uro opravila stoje na eni nogi...Spomnim se, da sem bila v devetem mesecu nosečnosti in sem si zvila gleženj po nerodnosti. Dva dni pred začetkom porodniške. Ne vem pravzaprav kako, ampak sem še delala ta dva dni...

Pred več kot desetimi leti, ko sem še igrala za Ljutomer v prvi ligi, se je zgodila takšna štorija. Zjutraj sem igrala sindikalni turnir za našo šolsko ekipo, čeprav mi je trener to izrecno prepovedal. Nerodno sem skočila in sem si že rahlo zvila gleženj. Peljali smo se na tekmo v Ljubljano in ker nikjer ni bilo ledu, sem pobrala zunaj sneg in ga dala v vrečko, da bi si hladila nogo. Sedela sem v avtu poleg direktorja kluba, ampak na srečo je on bil tako zaposlen z vožnjo, da tega niti ni opazil. Na počivališču sem si spretno zamenjala sneg, ker se je topil v avtu. Nekako sem odigrala tekmo, med igro na mreži ni bilo opaziti mojega šepanja, samo takrat, ko sem šla na servis. Soigralke so me spretno pokrivale in mi dajale žoge, tako, da mi ni bilo treba iti po njih in trener ni nič opazil.

Pust letos

Na letošnjem pustu sem bila policajka samo zaradi tega, ker nisem našla v svoji škatli s pustnimi oblačili nič drugega. Izgledala sem še preveč zapeljivo, čeprav se nisem posebej potrudila za to. Če bi se oblekla v nuno, bi najbrž bilo isto. Proti temu ne morem nič, očitno imam nekakšno posebno avro.

Z otroki smo se tudi zmenili da letos ne bomo kupovali novih kostumov, ker pusta v šoli ni...Nekaj se bo že našlo. Na ljutomerskem trgu je bilo kar precej ljudi...V pričakovanju... Ponudba je bila na žalost klavrna, razen sladoleda in lizik za otroke ni bilo skoraj nič. Lizike so bile resnično najboljši del ponudbe. Ogromne so bile! Na naše veliko razočaranje nismo našli sladke pene. Z druge strani je boljše tako, ker potem te sladke pene ne moreš izbrisati niti z vlažilnimi robčki in te ves čas drži občutek, da imaš lepljive roke. 

Odločala sem se med tem, ali bi šli na Ptuj, na mednarodno povorko, ali v Ljutomer. Odločila sem za Ljutomer, ker tako kot na prireditvi za športnika leta na Ptuju nisem poznala skoraj nikogar. Človek vedno izbira tisto, kar že pozna.

Lizike

Pust je mimo...

Na pustu je predvsem zanimivo dejstvo, da si lahko ta dan brez kančka slabe vesti obuješ čevlje nekoga drugega...Postaneš nekdo drug...A ni to prav slovensko: sosed ima boljši avto ali bolj zeleno travo. Ali ima lepšo ženo. A se ne bi za pusta preoblekli kar v soseda? Ko potujemo nekam, se vedno presrečni vrnemo domov, ker ugotovimo, da je doma najlepše. Da naša trava nič ni slabša od sosedove. Avto pa si bomo itak kmalu zamenjali in bomo imeli boljšega (žene na žalost ne moremo...)

Pust je mimo, zdaj smo lahko to, kar smo. Kaj pa pravzaprav smo? Včasih tega niti sami ne vemo. Ker se dejansko vse življenje pretvarjamo, posnemamo nekoga, hočemo biti všečni, delamo to, kar se od nas pričakuje. »Inteligenca odmre, ko posnemamo druge. Če hočete ostati inteligentni, opustite posnemanje. Inteligenca naredi samomor, ko posnema oziroma kopira. V trenutku, ko začnete razmišljati, kako bi bili takšni kot neka druga oseba, krnite svojo inteligenco in postajate neumni. V trenutku, ko se primerjate z nekom drugim, izgubite svoje naravne možnosti. Tako ne boste nikoli srečni, jasni, odkriti. Če resnično želite biti inteligentni, bodite upornik. Samo uporen človek je inteligenten. Kaj hočem reči s tem? Upiranje pomeni opuščanje vsega, kar vam je bilo vsiljeno proti vaši volji. Inteligenca je sposobnost videti, razumeti, živeti po svoje.« Osho

A sebe sploh poznamo?

Dejansko vas resnične poznajo samo najbližji, pa še to ne vedno. Večinoma časa doma sem najbolj dolgočasna oseba, kar jih poznam in sploh ne prekipevam od energije čeprav me marsikateri imajo za kar zabavno in energično osebo. Najbrž zaradi tega dejstva ker sem nepogrešljiva na vseh zabavah in sem lahko sproščena ter nasmejana tudi brez alkohola.

»Osnovni pogoj je, da mora imeti partner popolno svobodo, da je lahko to, kar v resnici je.« Osho V tem primeru ne misli, da mora žena hoditi doma v razvlečeni stari trenirki in z mastnimi lasmi, ampak da uresničuje svoje zamisli, gre po svoji poti. Lahko se zgodi, da ta pot ni prava, ampak kako to veš, če niti ne poskusiš? Če poslušaš druge, bolj pametnejše in bolj izkušene, ne boš prišel nikamor. Poslušati je treba svoje srce, ki te vodi v življenju.

Osho pravi, da inteligenca izhaja iz intuicije in ne iz intelekta. Po njegovem mnenju je intelekt samo obrobje, ne jedro vaše biti. Jedro vaše biti je intuicija. Ali z drugimi besedami - vaš notranji vodnik. »Kadar ste zbegani v položaju in ne morete videti, kako bi se izvili iz njega, ne razmišljajte; prepustite se globokemu stanju ne mišljenja in dovolite notranjemu vodniku, naj vas usmerja. Modrost izvira iz srca in ni stvar intelekta. Modrost izvira iz skrajnih globin vaše biti, ne iz glave. Znebite se glave, bodite brezglavi - in sledite biti, kamor vas pač vodi. Četudi vas vodi v nevarnost, se podajte za njo, kajti to bo prava pot za vas in vašo osebno rast.« Obstajajo številni primeri, ki jih je vodila intuicija do znanstvenih odkritij. Spomnimo se samo Arhimeda, ali Isaaca Newtona, ali madam Curie, ki je tri leta reševala neki problem, potem pa je izčrpana in razočarana zaspala in v sanjah se ji je pokazala rešitev tega problema. Ampak Osho pravi, da »najprej mora intelekt preizkusiti vse možnosti; šele potem lahko privre na dan rešitev. Glava se mora popolnoma izčrpati; sicer še naprej deluje, celo v sanjah.«

Nekdo je rekel, da večina ljudi želi spremeniti svet, ampak nobeden noče spremeniti samega sebe. Hočemo ali nočemo - vsi nosimo maske, in to vsak dan. Morali bi izmisliti novi praznik, ko bi ljudje odvrgli svoje maske. Svojo podobo, ki jo prodajajo drugim. Kaj mislite, ali bi bilo potem boljše, ali slabše?.. Zagotovo bi bilo še slabše...