Najprej sem besedilo mislila nasloviti Seks v karanteni, ampak sem pomislila: saj se ne vrti vse okrog seksa, kajne? Mogoče bi dala naslov intima, ker je intima dosti bolj široki pojem ... Spomnim se knjige z naslovom Ljubezen v času kolere. To mi je všeč! Ne vem pravzaprav, če lahko o tem pišem? Saj vlada ljubezni ni prepovedala, kajne? Vem, da se sedaj mladina, se pravi tisti, ki še ne živijo skupaj, ne more družiti (beri ljubiti se). Ostala jim je samo ljubezen na daljavo. In pobegi ... Prava ljubezen premaga vse ovire.

Ravnokar sem prebrala knjigo »Moja Zgodba«, ki opisuje, kako sta Michelle Obama in Barack Obama kar dve leti živela narazen. On je bil še študent, ona je že delala v odvetniški pisarni. 5000 km narazen. S tem, da še takrat ni bilo pametnih telefonov in vseh teh tehnoloških naprav, ki jih imamo zdaj. Njima je uspelo obdržati ljubezen na daljavo ... Bo to uspelo tudi tistim, ki so zdaj ločeni?

A se kaj dotikate, se kaj poljubljate, se kaj ljubite v karanteni? A vas ni strah poljubiti moža, ko pride iz službe? Ali se v tem primeru držite varnostne razdalje tudi doma? Obstaja tiho upanje, da bodo ob koncu tega leta porodnišnice polne dojenčkov. Korona dojenčkov. Možno je, da bodo po karanteni uradi zasuti z vlogami za ločitev. Kdo bi vedel?

Sedaj se veselimo primarnih življenjskih potreb ... To sta potreba po hrani in potreba po ljubezni. Vsak dan preizkušamo nove jedi, nove recepte, kuhamo, pečemo in hočemo s tem pričarati nekakšno vzdušje. Da se nas ne bi lotevala tesnoba. Ko je mož prišel ob pol enajstih domov iz službe, smo ga vsi pričakali. Ker smo vedeli, da je šel prej v trgovino po živila. »Zakaj še ne spite?« sem vprašala. »Mama, če pa je to najbolj vznemirljiv dogodek današnjega dne,« mi je odgovorila ena. Pa še res je.

Naredili ste vse, oprali okna in počistili kuhinjo ... Zdaj bo počasi to treba narediti že drugič ... Redno telovadite in se posvečate svojemu partnerju dvakrat na teden, kar presega vaše prejšnje povprečje. To počnete sistematsko, z zavedanjem, da je dobro za vas in vaše mentalno stanje. Partner je srečen. Vi? Ste?

Srečni so tisti, ki so se mogoče po novem zaljubili v svojega partnerja in spoznali pri njem marsikatere lepe stvari, za katere prej ni bilo časa ... Srečni so tisti, ki so se naučili uživati v družbi svoje družine in si nekaj našli zase. Kaj pa tisti, ki tega ne zmorejo? Kaj pa tisti, ki so se z možem videvali samo vsak drugi teden, zdaj pa morajo preživeti 24 ur dnevno. Skupaj. In se jim to upira? Oziroma se jim zdi definitivno preveč? Ne ostane jima nič drugega, kot da se resnično spoznata in se začneta prilagajati eden drugemu ...

Spomnila sem se romana "Ljubezen v času kolere", brezčasne ljubezenske zgodbe, Gabriela Garcie Marqueza, Nobelovega nagrajenca. Florentino Ariza se zaljubi v Fermino ob prvem srečanju v njeni hiši, ko ji preda telegram. Začne jo osvajati s strastnimi pismi in jo opazuje s klopce v parku, ki se nahaja nasproti njene hiše. Njen oče ne odobrava te ljubezni in jo pošlje daleč stran. Čez nekaj časa se poroči z uglednim zdravnikom, Juvenalom Urbino in kar srečno živita skupaj. Rodita se jima dva otroka. Minevajo leta. Na moževem pogrebu se Florentino približa Fermini in ji ponovi prisego zvestobe in ljubezni, ki ji jo je dal že pred leti. Na začetku ga Fermina zavrne, ampak pozneje se odloči, da si bo popolnoma opomogla od žalovanja tako, da se s Florentinom poda na potovanje po reki Magdalena. Prav na tej barki, ki se imenuje Nova zvestoba, se Fermina le preda Florentinu, on pa končno dočaka trenutek, ki ga je čakal 53 let, 7 mesecev in 11 dni, z vsemi dolgimi nočmi čakanja. Tako dokažeta, da je ljubezen vztrajna in da je življenje tisto, ki nima meja. Dogaja se v času, ko po svetu razsaja kolera. Bosta ušla kužni bolezni, smrti, preživela še kak dan ljubezni?

»Druga plat vsakega ljubezenskega kovanca so tudi občasni občutki sovraštva.« Ali »Če te ne iztiri prepir, potem te ne iztiri nič ...« tako nam pravita Bernarda in Branko Gradišnik, avtorja knjige »Vadnica in vodnik v ljubezni« diplomatka in zapisovalec življenj. »Ljudje kljub vsem družbenim diktatom in pastem intelekta nismo izgubili evolucijskega daru za družnost, ki ga premorejo vsi sesalci, pa tudi mnoge druge živalske vrste. Človek ne more biti sam, drži - a najboljša je družba v dvoje. Če pa je mišk preveč, se začnejo spopadati med sabo. Konkretno priporočam skupne sprehode v naravo, skupna gospodinjska opravila, občasno izmenjavanje zanimivosti in psihičnih vsebin (Veš, o čem sem sanjala? ... danes sem videl nekaj čudnega ... Ne vem, zakaj sem danes potrta, verjetno je virus...), obvezno »vzajemno čedenje« (»Daj, popraskaj me po hrbtu, ne dosežem ...« ... »Čakaj, tu imaš dlako...«) in občasno izmenjavanje telesnih sokov...
Če nam že strokovnjaki svetujejo, naj prosimo partnerja, da nas popraska po hrbtu in da občasno izmenjujemo telesne sokove, moramo ubogati, kajne?

To je skoraj tako, kot nam je odredila vlada po posvetu s strokovnjaki in epidemiologi, da naj ostanemo v karanteni ... Zanimivo, da na Švedskem strokovnjaki oziroma epidemiologi mislijo drugače in ne priporočajo samoizolacije. Ker ugotavljajo, da ta še bolj škodi nekaterim posameznikom kot pravi koronavirus.

Kakorkoli že, čas bo pokazal svoje in takrat bomo videli, kateri strokovnjaki so imeli navsezadnje prav.

In kakšna je poanta te zgodbe? Življenje je lepše, če imate nekoga radi. Ohranite, negujte to ljubezen v sebi, saj vam bo pomagala pri vseh tegobah s karanteno in s tem koronavirusom vred.

Če ljubite koga, povejte mu zdaj in se borite za svojo ljubezen! Ni treba čakati, da bo minilo 53 let ...

Ste mogoče pričakovali kakšen boljši recept? Za ljubezen v času karantene? Ni ga. Tako, kot še niso odkrili cepiva, nihče še ni napisal tega recepta. Poskusite sami. Mogoče vam bo uspelo.