Mihaela Gržin pred premiero: »Lepo je biti ženska! Hmm, pa je to res?!«

Mihaela Gržin, avtorica knjige Lepo je biti jaz, ustanoviteljica Akademije za ženske in dolgoletna predavateljica, se podaja na novo pot – tokrat na gledališki oder. V svoji stand-up predstavi Lepo je biti ženska! Hmm, pa je to res?! bo skozi osebne zgodbe, samoironijo in iskren humor spregovorila o partnerstvu, materinstvu, hormonih, menopavzi, staranju ter večnem občutku, da bi morale biti ženske še nekoliko boljše.

Premiera predstave Lepo je biti ženska! Hmm, pa je to res?! bo v četrtek, 22. oktobra 2026, ob 19. uri v Domu kulture Ljutomer. Po predstavi bo sledilo sproščeno druženje ob kozarcu vina, za katerega bosta poskrbeli lokalni vinski kleti Vina Kovačič in Vina Kolbl.

Že isti konec tedna bosta sledili še dve uprizoritvi: v soboto, 24. oktobra 2026, ob 19. uri v Kulturnem domu Sokolana v Središču ob Dravi ter v nedeljo, 25. oktobra 2026, ob 18. uri v Kulturnem domu Miklavž pri Ormožu. 🎟️Vstopnice bodo na voljo na spletni strani kingkongteater.si ter na prodajnih mestih Petrol, Pošta Slovenije in drugih pooblaščenih prodajnih mestih.

Z Mihaelo Gržin smo se pogovarjali o njeni razgibani življenjski poti, nastajanju prve stand-up predstave, sodelovanju z režiserjem Jašo Jamnikom in sporočilu, ki ga želi skupaj s smehom predati občinstvu.

1. Kako bi se v treh stavkih opisali nekomu, ki vas ne pozna? Kdo je Mihaela Gržin?

Mihaela Gržin je ženska, ki je v življenju očitno dobila napačno navodilo, da je treba vse poskusiti – in ga potem zelo vestno upoštevala. Sem medicinska sestra, kozmetičarka, certificirana life coachinja, predavateljica, avtorica knjige Lepo je biti jaz, organizatorka dogodkov, ustanoviteljica Akademije za ženske in zdaj še stand-up izvajalka, kar pomeni, da sem se očitno odločila, da mi bo dolgčas šele pri 120. 😊

V resnici sem pa samo preprosta in radovedna ženska, ki si želi, da bi vsi ljudje lepo skrbeli zase, da bi se tudi o resnih temah lahko sproščeno pogovarjali in bi se čim pogosteje od srca nasmejali.

2. V življenju ste prevzeli že veliko različnih vlog. Katera vam je danes najbolj pri srcu in kako vas je pot pripeljala na gledališki oder?

Če bi me to vprašali pred dvajsetimi leti, bi verjetno rekla: »Kozmetičarka, seveda!« Danes pa težko ločim eno vlogo od druge, ker so vse pravzaprav deli iste zgodbe.

S kozmetiko me še vedno povezuje analiza kože, svetovanje za nego obraza in zastopstvo za nemško dermatološko kozmetiko Dermaviduals, kjer lahko nego individualno prilagodimo posamezniku – glede na tip kože, težave, trenutno stanje kože ter želje stranke. Celo kremo lahko sestavimo čisto po meri.

Kot kozmetičarka in coachinja sem se v tridesetih letih skozi intimne pogovore ogromno naučila o načinu razmišljanja in doživljanja žensk ter od blizu spoznala številne čudovite ljudi.

Morda pa po tej pavzi še kdaj ponovno odprem kozmetični salon. Nikoli ne reci nikoli.

Da bi pomagala čim več ženskam, da bi se bolje počutile v svoji koži – dobesedno in v prenesenem pomenu – sem let 2014 ustanovila Akademijo za ženske. Nastala je iz želje, da ženskam ponudim prostor za druženje, učenje, zabavo, sprostitev in polnjenje baterij.

Najbolj odmevni so sedaj že tradicionalni ženski večeri, kjer so že mnogi priznani strokovnjaki predali svoja znanja in izkušnje, vedno pa poskrbimo tudi za zabavni program in kakšno drobno presenečenje.

Kot avtorica knjige Lepo je biti jaz sem svoja razmišljanja, znanje in izkušnje prelila na papir. Gre za priročnik, v katerem lahko ženske najdemo veliko idej za izboljšanje samopodobe, samozavesti, zdravja in počutja ter praktične nasvete za nego telesa, uma in duše. Posebno mesto ima poglavje o negi kože, ženske pa se zelo razveselijo tudi 21-dnevnega izziva »Ne pozabi nase«.

Naslednja logična poteza pa je bila, da skozi predstavo na zabaven način gledalcem še bolj približam resne vsakdanje teme. Pri tem ne govorim samo o težavah, ampak ponudim tudi konkretne rešitve.

In tukaj se moja predstava verjetno najbolj razlikuje od klasičnega stand-upa. Poleg smeha namreč obiskovalci mimogrede dobijo še kak nasvet, novo spoznanje in predvsem občutek, da v svojih izzivih niso edini.

3. Željo po lastni stand-up predstavi ste v sebi nosili že nekaj časa. Se spomnite trenutka, ko ste začutili, da to niso več le sanje, ampak nekaj, kar si zares želite uresničiti?

Pravzaprav od same ideje do realizacije ni preteklo prav veliko časa. Ko so stvari zrele, se očitno vse nekako poklopi in steče.

Je pa res, da je to zame kar velik zalogaj. In v meni je še vedno prisoten precejšen strah.

Ampak saj pravijo, da sreča spremlja pogumne, a ne?

Verjamem, da ni poanta v tem, da čakaš na idealne pogoje in da strah in dvomi izginejo. Mislim, da je prav, da kljub strahu narediš vse korake, ki so potrebni, da si uresničiš svoje želje in sanje.

Nikoli ni idealen čas za spremembe. Vedno je namreč nekaj, kar te zadržuje.

Zato sem si rekla: »Če bom čakala na popoln trenutek, bom prej popolnoma ostarela.« In sem šla v akcijo.

Po moji izkušnji z izgorelostjo tudi ni več prostora za perfekcijo. Danes je zame čisto dovolj, če je nekaj dovolj dobro.

4. Kako se je rodila ideja za predstavo Lepo je biti ženska! Hmm, pa je to res?! in koliko tiste Mihaele, kot jo poznajo vaši najbližji, bomo spoznali na odru?

Ideja se je rodila med predstavitvami moje knjige Lepo je biti jaz po različnih krajih Slovenije. Opazila sem, kako zelo so se poslušalci zabavali in sprostili ob mojem pripovedovanju zgodb – in to mi je bilo res lepo.

Tako sem se odločila, da vse to in še več prestavim tudi na večje gledališke odre.

V predstavi se dotikam vsakodnevnih situacij – partnerstva, materinstva, hormonov, menopavze, staranja, lepote, službe, pomanjkanja časa in večnega občutka, da bi morale biti še malo boljše.

In ja, na odru bo kar precej tiste prave Mihaele. Morda celo malo preveč. Bojim se, da bodo moji domači po predstavi rekli: »Mihaela, tega pa res ni bilo treba povedati!« 😊

5. Komu je predstava namenjena in kaj lahko obiskovalci pričakujejo?

Pravzaprav vsem, ki se radi smejejo ali potrebujejo malo oddiha, sprostitve in motivacije.

Torej … Ženskam. Moškim. Partnerjem. Partnerkam. Mamam. Očetom. Tistim, ki so že v menopavzi, tistim, ki še niso, in predvsem tistim, ki živijo z nekom, ki je v menopavzi. 😉

Če sem čisto iskrena – nisem si predstavljala, da bo predstava tako zabavna tudi za moške. A njihov odziv po predpremieri je bil odličen.

Ženske se bodo verjetno večkrat prepoznale in si mislile: »O, točno to!«

Moški pa bodo morda dobili nekaj koristnih informacij za lažje življenje. Če nič drugega, bodo vsaj vedeli, kdaj je pametneje reči »Seveda, draga« kot pa ponuditi rešitev ali razlago.

6. Predstava temelji tudi na vaših osebnih zgodbah in samoironiji. Kako zahtevno je bilo dogodke iz lastnega življenja spremeniti v humor ter nato z njimi tako odkrito stopiti pred občinstvo?

Pogosto poskušam na svoje težave pogledati skozi prizmo humorja. A največkrat se to ne da, ko si še sredi dogajanja. Ko pa mine nekaj časa in lahko pogledaš z distance, pa se lahko iskreno smejiš tudi sebi.

Tudi pri pisanju knjige sem ugotovila, da mi osebnih izkušenj ni težko povedati, če jih lahko oblikujem na lahkoten način in če seveda verjamem, da lahko komu pomagajo.

Res mi zdi škoda, da bi se morali vsi učiti samo na svojih napakah, če lahko kakšno lekcijo prej »recikliramo« od koga drugega in si prihranimo marsikateri slab dan.

In iskreno? Ko se znaš nasmejati svojim neumnostim, imajo te neumnosti precej manjšo moč nad tabo. In življenje je takoj lepše.

7. Pri nastajanju predstave vam ob strani stoji režiser Jaša Jamnik. Kako sta se ujela pri ustvarjanju in kaj je s svojim pogledom pomagal odkriti v vas oziroma v vaši zgodbi?

Jaz sem se z njim odlično ujela. Ne vem pa, kako se je on z menoj. 😊

Imeti ob sebi takega režiserja, ki je odličen motivator in vidi v tebi ogromno dobrih stvari, je res neprecenljivo.

Dragoceno mi je predvsem to, da ne želi, da sem na odru nekdo drug, ampak želi, da ostanem JAZ – le morda malo bolj pogumna, brezskrbna in samozavestnejše verzija sebe.

Jaša je izredno prijazen človek in zna na zelo spoštljiv način povedati tudi kritiko ter dati nasvete za izboljšavo.

Poleg tega pa ima nekaj, kar je pri režiserju zelo koristno, zame pa kar malo strah zbujajoče: iz pogleda, gibov, tona in gestikulacije z lahkoto prebere človeka in njegove misli.

Pred njim se ne moreš skriti. Vidi še tisto, česar niti sebi nočeš priznati.

In to je pravzaprav super. Tako se ne kališ samo v svoji vlogi, temveč rasteš tudi osebnostno.

8. V življenju ste se srečali z izgorelostjo, pozneje pa tudi s težkim prebolevanjem covida in pljučnico. So vas te izkušnje naučile drugače gledati na življenje in pogumneje slediti svojim željam?

Absolutno. Če človek večkrat dobi zelo jasen opomnik, da telo ni stroj, ga začne vendarle malo bolj poslušati.

Pri izgorelosti sem se morala ustaviti na zelo neprijeten način. O tem sem tudi odkrito pisala – kako sem dolga leta skrbela za vse pomembne in nepomembne stvari, želela vse narediti čim bolj popolno in pri tem popolnoma pozabila nase.

Danes se trudim živeti drugače. Ne vedno uspešno – da ne bomo zdaj ustvarili neke popolne motivacijske junakinje, ker bi bilo to zelo daleč od resnice. 😉

Ampak veliko bolj se zavedam, da življenje ni generalka.

Če si nekaj res želiš, ni najbolj pametno čakati, da bomo enkrat nekoč imeli več časa, več poguma, več energije in manj gub.

Ker bodo takrat morda samo gube bolj izkušene, vse ostalo pa bo ostalo enako. 😊

9. Ko se bodo ob koncu predstave prižgale luči in bodo obiskovalci odhajali domov – kaj bi si želeli, da bi poleg nasmeha še odnesli s seboj?

Poleg bolečih mišic (od smeha, seveda) bi si želela, da bi se domov odpravili z občutkom, da so dovolj. Dovolj dobri. Dovolj pametni. Dovolj lepi. Dovolj uspešni.

Da mogoče ni treba vedno vsega narediti. Da ni nič narobe, če se včasih ustavimo, zadihamo in si rečemo: »Danes pa ne bom reševal-a sveta. Svet bo moral počakati do jutri.«

Če pa bo kdo po predstavi stopil pred ogledalo, se pogledal v oči in si prvič po dolgem času iskreno rekel: »Lepo je biti jaz«, bom vedela, da sem dosegla svoj namen.

Premiera v Ljutomeru in predstavi v Središču ob Dravi ter Miklavžu pri Ormožu

Mihaela Gržin želi s predstavo Lepo je biti ženska! Hmm, pa je to res?! občinstvu ponuditi več kot le večer smeha. Z iskrenimi zgodbami, samoironijo in izkušnjami iz lastnega življenja obiskovalce spodbuja, naj se za trenutek ustavijo, zadihajo in se spomnijo, da so dovolj – prav takšni, kot so. Če želite ta večer smeha, iskrenosti in navdiha doživeti tudi sami, so vstopnice na voljo na spletni strani kingkongteater.si ter na prodajnih mestih Petrol, Pošta Slovenije in drugih pooblaščenih prodajnih mestih.