Nov začetek

Ta lekcija o koronavirusu bi znala biti kar zanimiva. Za prihodnost. Med drugim nas je naučila, da se moramo umiriti...

Svetlana Oletič, nedelja, 31. maj 2020 ob 09:16
Človeško telo je ustvarjeno za gibanje

Človeško telo je ustvarjeno za gibanje

Nekaj nam bo zagotovo ostalo in prijelo... Pa ne govorim o ohranjanju varnostne razdalje med sogovornikoma in upoštevanju varnostnih ukrepov.

V tem času smo se naučili marsičemu...Nekateri učitelji so se naučili snemat filmčke za otroke z učnimi vsebinami, drugi - sami ustvarjati interaktivne igre na računalniku, vsi pa so se naučili uporabljati različne spletne aplikacije za lažje komuniciranje z otroki...

Ko smo bili zaprti med štirimi stenami in nam vreme ali odločbe vlade niso dovoljevale biti zunaj, da bi se ukvarjali s športom, smo nekateri odkrili spletne povezave in začeli športat na daljavo. Presenetilo me je, da jih je toliko. Moja devetošolka je postala prava mentorica v tem. Večina teh aplikacij je v angleščini in ji gre ta jezik presenetljivo dobro, zato me je z lahkoto vpeljala v ta svet.

Po nekaj tednih je ugotovila, da težko sama črpa navdih, čeprav ji tehtnica spretno odštevala odvečne kilograme in me je prosila za družbo. Poskusili smo vadbo z boksarskimi udarci, s plesnimi koraki, s sumo počepi in marsikaj drugega.

Všeč mi je bilo, da so voditeljice in voditelji vedno bili tako energični in zmeraj ponavljali, da ni važno, če vam ne gre tako, kot oni kažejo, glavno, da se gibate. To je dejansko pomembno. Na koncu karantene smo še povabili zraven prijateljico. V zraku je prekipevalo od endorfinov. Tako smo se navdušili nad vadbo z udarci, da smo se odločile vpisat v kiks boks center v Ljutomeru.

Mislim, da bo ta šport na daljavo kar ostal oziroma nekaterim tako zasidral v možgane, da bodo se s tem še potem ukvarjali nekaj časa. Pa še zastonj je!

Človeško telo je ustvarjeno za gibanje. Dokazano je, da je gibanje najboljša protiutež dolgotrajnemu sedenju in življenju v zaprtih prostorih. Dviguje naš imunski sistem in blaži različne psihične in duševne stiske, do katerih je še posebej prihajalo v karanteni. Poleg tega naše telo napolni s hormoni sreče. Moja naloga kot naloga drugih športnih pedagogov je bila -biti ambasador gibanja in navduševati učence za gibanje vsak dan.

V času izolacije smo opravili večino stvari, ne da bi se premaknili iz naslonjača. Pretežno sedeče delo, ure gledanja televizije in delo z računalniki nas je dodobra fizično polenilo.

V tem obdobju smo se vsi učitelji športa morali znajti po svoje. Nisem obremenjevala učencev z dolgimi navodili, teorijo, ki nima povezave s praktičnim delom, in z nesmiselnimi nalogami. Otroci so bili tako ali tako preveč časa za različnimi zasloni in so z veseljem sedli na kolo ali se odpravili v gozd, da bi pobegnili šolskim nalogam.

Najbolj sem bila zadovoljna, ko mi je učenec, ki se prej nekako ni znašel v ekipnih športih, napisal, da mu je učenje pri športu na daljavo bolj pisano na kožo. Z veseljem mi je pošiljal slike in videe, kako telovadi, teče ali kolesari, rola in hodi na dolge pohode.

Drugi učenec s prekomerno težo, ki je zmeraj rabil ogromno spodbude, mi je vsak teden pošiljal dnevnik svojega dela. Zame je bil to največji dosežek.

Veselilo me je, da so se nekateri učenci, posebej deklice, zelo posvetile različnim športnim aplikacijam, in upam, da bodo s tem nadaljevale tudi v prihodnje.

V tem času smo prišli do ugotovitve, da učence še posebej treba računalniško opismenjevati. Kako to, bi vprašali nekateri, saj celi čas sedijo in dobesedno bulijo v te ekrane? Ampak osnovnih stvari ne obvladajo. Marsikateri starejši učenci ne vedo poslati navadne elektronske pošte s prilogo.

Po neki raziskavi samo 10% učencev so vestno izpolnjevali vsa navodila učiteljev in so šli korak s snovjo. Naši učenci so še med srečneži, ker kmalu v šolo bodo šli vsi, italijanski, španski in ukrajinski otroki letos ne bodo več videli šolskih klopi...

Ta lekcija o koronavirusu bi znala biti kar zanimiva. Za prihodnost. Med drugim nas je naučila, da se moramo umiriti...(vem, da ste že to stokrat slišali, ampak res je...) Po dveh mesecih samo izolacije smo ugotovili, da za srečo ne potrebujemo milijon stvari. Te stvari so samo zapolnjevale naš čas oziroma beg pred resničnim življenjem. Življenje je v svoji osnovi preprosto. Poleg zdravja je pomembna hrana za dušo in telo. Pomemben je tudi čas, preživeti skupaj z našimi najbližjimi. Pomembna je tudi ljubezen. Ljubezen do življenja, do svoje družine in do sebe.

Spet sem v šoli, spet delamo s polno paro. Teh dveh mesecev v karanteni ne bom pozabila. Nikoli. Na vsaki način je v tem bilo tudi nekaj pozitivnega.

Vsekakor bi se zahvalila za ves ta čas, ki mi je bil podarjen:

  • za vse trenutke z mojimi najbližjimi
  • za čudovito toplo vreme in poležavanje na ležalnikih
  • za športne podvige v naravi in pred ekranom računalnika
  • za to, da na mojem vrtu raste dosti več zelenjave kot lani
  • za skupno učenje ruščine z mojimi otroki
  • za najboljši mizarski tim in odlično pohištvo na balkonu
  • za eksperimentiranje in kulinarične užitke v naši kuhinji
  • za dobro kavo in zaupne pogovore s hčerkami
  • za ogled nekaj dobrih filmov in branje odličnih knjig
  • za udobna domača oblačila in odsotnost make - upa
  • za spoznanje, da lahko živim bolj počasi in da je trenutek malo daljš
  • za čas, ki je bil včasih samo moj

Veliko sem spoznala in se veliko naučila. O sebi in življenju. Bom to znala izkoristiti? Bo to zame nov začetek?

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.