»Žena ima vedno prav« Kamenko Kesar

Lahko temu kdo oporeka?

Svetlana Oletič, nedelja, 13. september 2020 ob 08:40
Žena ima vedno prav

Žena ima vedno prav

Enkrat mi je nekdo rekel, naj poskusim napisati nekaj smešnega. Čeprav me imajo za osebo, ki prekipeva od dobre volje, ne znam povedati niti vica, da bi se ljudje nasmejali. Poskusila bom našteti kar nekaj smešnih dogodkov, ki so se mi zgodili v tem tednu.

Na hladilniku imam tablete proti pritisku, za alergije in kontracepcijske tablete. Imam jih na vidnem mestu, da ne pozabim vzeti. Včasih moj mož vzame tableto za alergije. Neki dan sem ugotovila, da mi manjka kontracepcijska tableta. Očitno jo je zaužil moj mož, po pomoti seveda, ampak mi tega nikakor noče priznati.

Pri vhodu v šolo me je presenetila osa, ki je kar zletela noter v moj dekolte. Ko sem jo poskušala ujeti, me je pičila na levi strani oprsja (če smo odkriti). Naslednjo uro športa sem imela mrzel žele pod majico in me je neznansko srbelo. Še zdaj me je.

A veste, da noht, ki se ti zlomi na nogi, lahko zalepiš s sekundnim lepilom? To sem naredila, in - veste kaj? Nekaj časa je to celo držalo…

Svojega najmlajšega poskušamo vzgajati v nogometnem duhu, ker je pač oče bivši nogometaš in zame, kot učiteljico športa je samoumevno, da fant mora znati igrati nogomet. Včeraj je na treningu šel po žogo, ki se je zakotalila v pesek in je kar začel tam igrati. Trener je rekel, da mu bo drugič prinesel grabljice in lopatko.

Moja najmlajša hči dela preizkuse v kuhinji in vsak dan ji uspe nekaj zažgati, kar zavoham že ob prihodu v hišo. En dan je zažgala bananine palačinke, drugi dan je stopila čokolado v mikrovalovni pečici…Danes so bile na vrsti ameriške palačinke.

Ste se kaj nasmejali? Ne vem če…Dosti bolje zna nasmejati ljudi Kamenko Kesar, pisatelj in avtor nedeljskega bloga v »Večeru«. Izdal je že tri knjige, ki so požele neverjeten uspeh. Po slovenskih merilih seveda.

Bila sem na predstavitvi njegove knjige »Žena ima vedno prav« v slaščičarni Flo Cukeraj, ki jo je organizirala splošna knjižnica Ljutomer. Po dolgem času se je v Ljutomeru spet nekaj dogajalo…

Kamenko Kesar je vsem povedal, da njegova kri zagotovo ni slovenska. Starša sta prišla od tam doli, odraščal je v Mariboru. Že v samem imenu ima nekaj smešnega. Povedal nam je, da je svoje ime dobil, ker je njegova mama bila navdušena nad napovedovalcem vremena iz Beograda Kamenkom Katićem. Očitno oče ni imel besede pri tem. Kot je sam povedal, sta dve imeni, ki sta bili v igri, bili še dosti slabši, tako je še dobro, da je Kamenko. V svojem kratkem ali ne tako kratkem življenjepisu je povedal, da ima dva otroka in je ločen, ter drugič poročen z Alenko Mirt, ki je bila sedemnajst let voditeljica »Vizite« v 24 urah. Sedaj je Alenka tudi postala pisateljica in izdala knjigo »Druga žena«, ki je zelo čustveno obarvana. Tako zelo, da je sam Kamenko povedal, da se mu je trgalo srce, ko mu je prišla povedat med pisanjem knjige, da na stoosemdeseti strani misli dodati njegov lik. Vse prejšnje strani pa je posvetila bivšemu možu… Alenka ima dve hčerki, tako da sedaj imata veliko sestavljeno družino. Sin od Kamenka ga je presenetil s tem, da na vprašanje, kaj mu kupi za dobro opravljeno maturo, ga je prosil za matematično knjigo. Oče mu je dal denar in je rekel, naj si jo kupi, ampak tega naj nikomur ne pove.
Zanimiva je zgodba, kako je začel pisati. Dolga leta je delal v marketingu in je ugotovil, da njegovi službeni emaili krožijo naokoli in je kmalu začel dobivati pozitivne komentarje ne samo od poslovnih partnerjev, ampak tudi od drugih ljudi. Kmalu je postal bloger in njegovi nedeljski blogi v »Večeru« so imeli po 100 000 ogledov (o čemer jaz lahko samo sanjam).

Knjige »Žena ima vedno prav« ta teden mi ni uspelo dobiti v knjižnici. Slišala sem kar nekaj izsekov, ki so jih prebrale ženske iz bralnega kluba: zgodbo o njegovi poroki, na kateri se je Kamenko prehitro slekel, ker ga je novopečena žena po nerodnosti ali pač ( lahko ugibamo…) polila z rdečim vinom, ali zgodba o ženinih hčerkah, ki sta nosili poročna prstana, za foro (kot sta pozneje priznali) sta ju zamenjali, tako da je ženin dobil prstan od neveste in obratno. Ali zgodba o lomljeni solati, zaradi katere sta se resno skregala z ženo. Ta dan naj bi sam pripravil celotno kosilo z govejo juho in s pohanimi zrezki vred in žena ni bila zadovoljna…Ker ni dobro pral solate. Ker jo je lomil..

Rekel je, da za zgodbo potrebuje dogodek, ki mogoče traja samo nekaj sekund…Dogodek opiše, doda svoje občutke in je končano… Prelepo bi bilo, če bi bilo to res. Bralec prebere zgodbo v dveh minutah, pisatelj pa potrebuje za to najmanj tri ure trdega dela. Njegova žena je prva, ki prebere njegove zgodbe in mu da potem zeleno luč. Večina njegovih prijateljev ne bere skoraj nič, včasih nanj gledajo kot na kozmetičarko in posebej duhoviti mu še predlagajo nohte nalakirati. Saj je dejstvo. Moški, ki piše knjige, pa še s takšnim naslovom kot »Žena ima vedno prav«, je zagotovo nekaj posebnega.

Med karanteno in po njej sem bila založena s knjigami in ena od teh knjig je bila »Če bi moški vedeli…« Z veseljem sem jo prebrala in še z večjim veseljem sem se odpravila na predstavitev knjige istega avtorja Kamenka Kesarja »Žena ima vedno prav.«

Hočemo – nočemo, živimo v matriarhatu, čeprav naši moški to na veliko zanikajo.
To je samo nekaj izsekov iz knjige »Če bi moški vedeli«, s katerimi se lahko strinjate ali tudi ne.
Lepo bi bilo, če bi mi v najstniških letih kdo povedal, da želijo tudi ženske doživeti orgazem.
Lepo bi bilo, če bi mi pred prvo resno zvezo kdo povedal, da se ženskam ne skače v besedo.
Lepo bi bilo, če bi mi pred poroko kdo povedal, da je za žensko romantika, če pospravim in skuham.
Lepo bi bilo, če bi mi po poroki kdo povedal, da moram dati ženi vedno prav.
Če bi vse to vedel, bi živel popolno moško življenje.

A vas zanima mogoče mnenje žene pisatelja o tej knjigi? Druge žene, na ne bo pomote. »Na dobri poti si in verjamem, da boš s knjigo pomagal mnogim fantom, ki postajajo moški in mnogim moškim potrdil tisto, kar že vedo: da v žensko glavo ni stopil še noben moški. « Sam je to potrdil, da so fantje sploh ne vedo, kaj je v ženskih glavah, ker moška domišljija niti slučajno ne seže tako daleč: namreč takrat, ko moški mislijo, da so največji frajerji, jih ženske imajo za največje budale.

Na konci predstavitve je Kamenko vprašal številne goste, če ga želi kdo kaj vprašati ali če kdo piše knjigo mogoče. V prostoru je bila smrtna tišina, ko je moja prijateljica pokazala name (sploh se mi ne sanja, kdaj sem ji o tem povedala). Morala sem nekaj odgovoriti na to in sem začela skorajda jecljati: »Nekaj sem začela, mogoče leto dni nazaj…in sem opustila to idejo.« S Kamenkom sem morala skleniti nekakšen dogovor, da bom to dokončala v krajšem možnem roku, če ne – bom morala njemu z ženo plačati nekje teden bivanja. Očitno bom to res plačala. Ali pač?..

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.