Malo o mentaliteti, malo o neizpodbitnosti...

Spomnim se blokovskih naselij v Ukrajini. Starejše gospe ne posedajo v gostilnih in ne pijejo kavic. Spodaj pri vhodu v blok imajo legendarne klopce, na katerih posedajo dan in noč, skoraj tako, kot bi dežurale.

Svetlana Oletič, nedelja, 11. oktober 2020 ob 08:441
Malo o mentaliteti, malo o neizpodbitnosti...

Malo o mentaliteti, malo o neizpodbitnosti...

Stopim za trenutek v drogerijo, da bi si kupila suhi šampon, ker se mi ne ljubi prati las vsaki drugi dan. Pred blagajno iščem darilno kartico v svoji denarnici. Za menoj stoji mamica z desetletnikom in ju spustim naprej, da me ne bi čakala…Mamica si kupuje kar nekaj stvari, vmes se pogovarjata, še nekaj iščeta. Prodajalka jima ponudi pri kasi mehčalec v akciji, ga pozorno ogledujeta, prvo mamica, potem otrok, se posvetujeta in se odločita za nakup. Čakam…Potem se začne iskanje denarnice po nahrbtniku, iskanje kartice in na koncu sta pri gotovini. Vsak evro gospa skrbno pospravlja v denarnico, ki se nekako težko zapira, potem še nekaj časa se odločata za nakupovalno vrečko in ko se končno odločita, plačata še enkrat, takrat samo vrečko. Vmes pa veselo kramljata. Čakam. Potem se začne pospravljanje denarnice v nahrbtnik, odpiranje enega predala, potem še drugega in končno zapiranje. Čakam. Prodajalka zdolgočaseno gleda, ampak poskuša ostati prijazna. Malo si popravlja masko. Z očmi se poskuša nasmehniti, ampak ta nasmeh je bolj klavrn. Moj obraz nepremičen, poskušam obdržati mirno kri, kar mi dejansko uspeva. »Težek dan je…« razumevajoče reče prodajalka, ko odideta. Poskušam se prodajalki vrniti nasmeh, koliko sem lahko z očmi. Če bi bila v svoji matični državi, bi zagotovo tej ženski rekla nekaj pikrega, če ne bi tega naredila jaz, bi to storila prodajalka. Ampak smo v Sloveniji. Tukaj se to ne dogaja. Tu so ljudje prijazni in potrpežljivi. Redko kateri komu pove kaj v obraz, čeprav potem za tvojim hrbtom te lahko obirajo do kosti.

Spomnim se blokovskih naselij v Ukrajini. Starejše gospe ne posedajo v gostilnih in ne pijejo kavic (že zaradi tega dejstva, ker nimajo denarja in ker to ni v njihovi navadi), niti ne hodijo v terme se namakat in predajat vodnim užitkom, kar je normalno za mnoge Slovenke. Spodaj pri vhodu v blok imajo legendarne klopce, na katerih posedajo dan in noč, skoraj tako, kot bi dežurale. Sploh ni jasno, kdaj kuhajo in čistijo…

Blokovsko naselje

Če gre mimo kakšna prsata mladenka v kratkem krilu, se takoj kot sršeni zapičijo vanjo: »A ti je mogoče blaga zmanjkalo, dragica?« Če gre mimo lepo urejena mamica z živahnim otrokom, ji bo ena zagotovo povedala naslednje: »Poglej jo, no, poglej, kako se je zrihtala! Raje bi naj svojega otroka porihtala, ker celo noč po hiši skače in kriči. Koliko krat sem že tolkla po radiatorju – ne pomaga nič.« In bi nadaljevala: »Sama sem dva otroka vzgojila, tri vnuke, pa so vsi lepo spali od devetih do sedmih. In ni bilo z njimi nobenih problemov, ne takšnih, kot z vašim paglavcem.«

Te ženičke vedo odgovor na vsako stvar, lahko svetujejo poštarju, prodajalcu, menedžerju in celo politiku, tudi če jih nobeden ne prosi za nasvet. Same so pozabile na svojo mladost, ko so nekoč hodile v petkah, si navijale lase in nosile lepe obleke. Njihovi otroci pa so vreščali po celem bloku in nikogar niso pustili spati. Kaj pa se je z njimi zgodilo zdaj? Zamera na celi svet, na neizpolnjene želje in pričakovanja jim ne pusti živeti svojega življenja.

A si predstavljate to v Sloveniji? Niti pod razno. Nobeni ženski, tudi, če je starejša in bolj izkušena, ne bo na pamet prišlo nekoga obsojati vpričo drugih.

Prijateljica iz matične države, ki dela v lepotnem salonu, mi je razlagala, kako zahtevne stranke je imela v Ukrajini. Niso bile dobro vzgojene, pravila lepega obnašanja so jim bila tuja, ampak so bile zelo zahtevne. Takoj so se pritožile, če jim nekaj ni odgovarjalo. Včasih so nekatere prišle opite in zadrogirane z zabuhlimi očmi in podočnjaki in njihov menedžer je naročil, da v kratkem času iz njih naredijo ikone za modno pisto. V Sloveniji je v primerjavi s tem milina. Stranke so lepo vzgojene, prijazne, ne komplicirajo in ne zahtevajo preveč, vedno so zadovoljne, spoštljive in hvaležne.

Po tolikih letih v Sloveniji sem se tudi jaz naučila takšnega bontona, čeprav včasih težko brzdam svojo genetiko. In to ni nujno tako zelo slabo. Nekatere resnica strezni. Pri taistih ljudeh na takšen način dosežem zastavljeni cilj. Malo se potem sekiram, da sem izrekla preveč, ampak na srečo sem takšne narave, da se s podobnimi stvarmi ne obremenjujem preveč. Glavno je, da je stvar narejena. Kako je že rekel Niccolo Machiavelli…»Cilj opravičuje sredstva«

Ne me jemati tako strašno resno. V blogih ljudje običajno povedo svoje mnenje o nečem, napišejo o stvari, ki se jim trenutno zdi aktualna. Lahko se s tem strinjate, ali tudi ne. Izbira je vaša. Bolj pomembno je, da potem o tem razmišljate, oziroma s tem zaposlite vaše možgane. Ko se na to odzovete, četudi na negativen način, je cilj dosežen. Prebrano je. Ljudje o tem razpravljajo. To je to. Čeprav sem potem deležna včasih takšnih in drugačnih komentarjev. Po enem zapisu bi me nekateri kar deportirali nazaj v mojo matično državo…Če sem preživela te legendarne klopce, me taisti komentarji ne pridejo do živega…

Za konec bi lahko še navedla besede samostojne svetovalke za odnosi z javnostimi, blogerke Nine Orel, sicer malo skrajšano verzijo, s katerimi se lahko skoraj popolnoma poistovetim: »Ne glede na to, da mi že 43 let mečejo debela polena pod dvometrske noge s špičaki (in to še predvsem ženske, na katere naslavljam večino zapisov na blogu…kako pomenljivo, a ne? ) in ne glede na to, da poka in pada po meni z vseh strani še toliko bolj, ker imam blond lase, računalniške možgane, jasno vizijo svojega lajfa, močno zavedanje sebe, empatičnost, toplo srce, oster jezik in sposobnost samoironije ne glede nato, da sem velikokrat huda tlačanka sami sebi glede vzdrževanja svoje fasade (ej, na momente mam tut jst poln kufr rednega štrihanja narastka, inštaliranja umetnih trepk, obiskov pedikerja in vsakodnevnega spiranja tovornjakov pudra z obraza!), mi je totalno, neizpodbitno in bistveno biti – jaz.« Sicer sem v tem zapisu eno besedo zamenjala z malo mehkejšo različico, ampak…ni kaj dodati…

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.