Ste opazili, da so se v naš vsakdanjik so se vrinile besede, ki jih nismo nikakor prosili za to? Karantena, šola na daljavo…V naš besednjak so prišle brez našega soglasja, morali smo jih vzeti za svoje in se naučiti živeti z njimi.

Beseda »karantena« je v mojem besednjaku že bila prisotna trideset let nazaj, pa ne zaradi zdravstvenih težav marveč zaradi profesionalnega športa. Takrat sem še igrala odbojko za ekipo »Iskra« Lugansk v bivši Sovjetski Zvezi. Imele smo turnirski sistem, enkrat na mesec smo odšli v Moskvo, Alma Ato (zdaj se reče Astana), v Baku, Taškent ali Sverdlovsk (zdaj se reče Jekaterinburg.) Tam so bile najmočnejše ekipe v višji ligi ZSSR. Do vseh teh velemest je bila kar precejšnja razdalja, na tisoče kilometrov, zato se nam ni splačalo odhajati tako daleč zaradi samo ene tekme. Imeli smo turnirski sistem: enkrat na mesec so se štiri ekipe srečale v enem od teh mest, teden dni so živele v hotelu ter odigrale tri tekme, z vsako ekipo eno. V hotelu smo imele strogo karanteno. Nismo smele nikamor, samo na jutranji trening, zvečer na tekmo ter na zajtrk, kosilo in večerjo. Zvečer, pred deseto, je prišel trener preverit, če smo vse v sobah. V primeru, če je katera bila odsotna, jo je čakala kazen. Iz hotelskih televizorjev je trener potegnil ven nekakšne delce, in jih nismo mogli več gledat. A si to predstavljate? Nismo še imele telefonov in računalnikov, še črno – belega televizorja z dvema programoma nismo smele gledati. Tudi, ko smo imele turnir doma, v svojem rojstnem mestu, v Lugansku, in smo bile gostiteljice, smo se vse igralke morale preseliti v hotel. Med nami so bile tudi tiste, ki so že imele svoje otroke in so bile poročene. Niso smele imeti stikov, ali kakor se je izražal naš trener: nobenih motečih dejavnikov. Razen, če so jih slučajno srečale pri vhodu v hotel od zunaj. Včasih so nekateri možje kar pripeljali male otročičke, ki so hoteli pogledati, kje se nahaja njihova mamica in zakaj je ni doma. Če je katera šla pozdravit svoje, je že spet morala plačati kazen. Kazni smo imele pravzaprav za vse. Če hodiš brez kape v zimskem vremenu, če ješ sladoled na pripravah, če zamudiš na trening, če se pregovarjaš s trenerjem, če kršiš karanteno…Kazni so bile denarne in so nam jih odšteli vsak mesec od plače. Nihče od nas ne maral te karantene, kazni pa so se nam zagnusile še bolj.

Enkrat sem sama šla k trenerju v pisarno in sem mu dala denar na mizo. Nisem hotela čakati, da mi jo odtegnejo od plače. Dala sem denar za dve kazni. Prva je bila za to, da sem v prostem času na pripravah vadila teniške udarce v steno (takrat bi morala počivati) in drugo sem prinesla sama, ker sem se pregovarjala s trenerjem in sem ščitila neko punco, ki jo je nagnal s treninga, ker ni mogla dati vsega od sebe (v resnici je imela krče in tega ni hotela povedati). Rekla sem, da bom plačala, ker imamo takšna pravila, ampak se mi zdi to kršitev človekovih pravic. Mislite, da sem kaj dosegla s tem? Na naslednje tekmovanje, ko smo šli v tujino, nisem šla. Pokopal me je moj dolgi jezik.

Kar se tiče besedne zveze »šola na daljavo«, mi je to tudi kar precej znano. Med šolskim letom smo imele dvakrat priprave po dvajset dni, pa še hodili smo na turnirje. Učitelji so nam po navadi povedali, do katere strani naj vzamemo snov v učbeniku, in to je bilo to. Včasih nam niso rekli nič in smo morali to ugotoviti sami. Ni bilo nobenih razlag, nobenih priporočil, nobenega zooma…Zato sem si sama naredila učni načrt. Včasih se je zgodilo, da sem prehitela šolsko snov, včasih sem zaostala. V resnici sem bila skoraj edina, ki je imela učenje na daljavo. Moji drugi sošolci so si vzeli učbenike s seboj na tekmovanja samo takrat, ko jim je že res šlo za las in so morali popraviti negativno oceno ali izdelati letnik.

Ko nam je trener ugasnil luč v sobah in potegnil ven tiste delčke iz televizije, sem potegnila žepno svetilko (so že obstajale…) in sem imela šolo na daljavo v karanteni. Imeli so me za malo čudno, ampak me to ni motilo. Učila sem se ne zgolj zaradi ocen, imela sem jih vseskozi odlične. Učila sem se zaradi učenja samega, uživala sem v tem učnem procesu in sem se veselila vsakega novega znanja. Ni mi bilo važno, na kakšen način ga dobim, ali sem ga sama izbrskala iz knjig ali učbenikov, ali nam ga je povedala učiteljica pri pouku. Moja motivacija za učenje je bila pogojena z različnimi dejavniki, med njimi je bila želja po znanju, vedenju, poznavanju in zanimanju za posamezno področje. Učenje zame nikoli mi bilo kot prisila ali muka, sama sem našla v tem smisel in vrednoto, ki me je potem izoblikovala.

Če to razlagam svojim otrokom, mi ne morejo verjeti. Ne gre jim v glavo, da sem se učila s takšnim veseljem in zagnanostjo…
Upam samo, da bodo otroci iz te šole na daljavo potegnili samo najboljše in da to dejansko postane šola za njihovo življenje…Sedaj je čas, da se naučijo uporabljati računalnike ne samo za igrice in za gledanje posnetkov na YouTubu in filmov na Netflixu, ampak tudi za učenje…Pa ne samo preko strica Googla, ki nas včasih zavaja in mu ne moremo popolnoma verjeti, ampak preko lepo izbranih vsebin, ki jih ponujajo učitelji.

Sicer je to samo moje upanje, resnica bo pa zagotovo drugačna.