Kdo smo mi

Zapis učenke 9. razreda OŠ Miklavž pri Ormožu: Kako si lahko junak v sedanjem času, če ne smeš nikogar objeti, ne smeš videti nasmejanega obraza, ne smeš stopiti v bližino tebi drage osebe!

Prlekija-on.net, torek, 15. december 2020 ob 15:191
Vsi obljubljajo in govorijo o lepših dneh, ki nikoli ne pridejo.

Vsi obljubljajo in govorijo o lepših dneh, ki nikoli ne pridejo.

Kdo sploh so junaki? So to ljudje, ki nekomu pomagajo ali tisti, ki so v fantazijskih filmih in risankah? So veliki ali majhni, stari ali mladi? Veliko vprašanj se mi porodi o tej temi. Vem, da je lahko vsak junak, tako jaz kot ti, kot vsi ostali. Torej so junaki vseh velikosti in starosti.

Junak si lahko že, če komu pomagaš, ga potolažiš, se mu opravičiš. S tem mu lahko polepšaš dan, mogoče celo pogled na življenje. V zdajšnjem času so junaki zdravstveni delavci, ki po 12h skrbijo za obolele v oblekah, v katerih izgledajo kot »astronavti«. Junaki so tudi vojaki, ki se borijo v vojnah, policisti, ki skrbijo za red, učitelji, ki nas učijo in vsi ostali. Vsak je lahko junak, samo potruditi se mora.

Smo še vedno junaki zdaj, ko smo doma? Kako naj zdaj pomagamo ljudem? Zdaj smo samo zmedeni, ne vemo kdo smo, zakaj smo. Stisnjeni smo v kot, kjer nas mogoče vsi zmerjajo ali kregajo, nas silijo v nekaj, kar nismo. Smo v puberteti, potrebujemo nekoga, ki nas razume, rabimo druženje in tiste smešne, vendar globoke pogovore. Kako naj ne bomo depresivni in ne družabni, če pa je naš najboljši prijatelj postal računalnik. Kako bomo živeli naprej, se vprašamo vsako jutro, ko se zbudimo z mislijo, kdaj bomo videli prijatelje, sošolce in sorodnike. Z vprašanjem, kdaj se bomo vrnili v šolo, zaspimo. Smo zdaj še vedno junaki?

Smo generacija, ki svoja leta mladosti in najstništva preživlja doma v svoji sobi, sami s sabo in mobilnimi napravami. Do nedolgo nazaj so nas odvračali od mobilnih naprav, zdaj nas silijo, da jih uporabljamo in kregajo, če jih ne. Živimo v narobe svetu. Nikoli ne vemo, kdaj bo nastopil boljši dan. Vsi obljubljajo in govorijo o lepših dneh, ki nikoli ne pridejo. Rečejo, čez teden dni se bodo določeni ukrepi sprostili, ko pa napoči tisti dan, jih še bolj zaostrijo. Smo prestrašeni, zmedeni in ne vemo, kaj nas čaka. Zbudimo se s strahom in tesnobo, ki je ne znamo opisati. Kako si lahko junak v sedanjem času, če ne smeš nikogar objeti, ne smeš videti nasmejanega obraza, ne smeš stopiti v bližino tebi drage osebe!

Ja, mi mladi smo junaki. Živimo v času, ki si ga nismo izbrali. Imamo želje, potrebe ... Hočemo, želimo, hrepenimo ... Do kdaj? Ne vemo. Vemo le, da smo dovolj močni in trdni, da bomo to zdržali. Ostali bodo le spomini. Grenki.

Maja Mlinarič, 9. razred OŠ Miklavž pri Ormožu