Zakorakali smo v leto 2021. Srčno upamo, da bo boljše, da bo srečnejše, da bomo zdravi in bo naše življenje spet postalo normalno…Da bomo še kdaj slišali smeh kolegov, ki ga je povzročila vaša izjava, da se bomo sekirali, če smo spet nekaj v službi zamočili, da bomo gledali v omaro z oblačili in spet ugotovili, da nimamo kaj za obleči in nujno moramo po nakupih, da bomo izbirali kaj bi pili v gostilni: ali kavo ali kapučino in da, se bomo potem pozno zvečer utrujeno usedli na kavč in razmišljali, kaj vse moramo jutri postoriti…Upanje nam vedno ostaja…

Če se še spomnim prvega vala in vseh teh vprašanj: A kdo pozna koga s korona virusom? Vsi smo odločno zanikali, ker nismo poznali nikogar. Ta virus smo si predstavljali bolj kot fikcijo, kot nekaj, kar je vdrlo v naša življenja in nam več ni pustilo normalno živeti…Sedaj je situacija postala drugačna. Poznam dosti ljudi, ki so imeli izkušnjo s tem korona virusom, takšno ali drugačno. Vsak od njih ima svojo zgodbo. Vsak se je drugače spopadel s tem korona virusom. Zagotovo za nobenega to ni več fikcija, ampak je postala kruta realnost.
Sama sem dala to izkušnjo skozi. Slabše počutje se je stopnjevalo, pojavil se je glavobol, bolečine v trebuhu in tiščanje v prsih. Spominjalo me je na zadnje dneve mojih številnih nosečnosti, ko ne moreš več ne sedeti, ne ležati, ko te tako tišči. Pomislila sem: »Prej, ko me je bolela glava, je bilo boljše, lahko sem vsaj ležala…« Ko nisem več vohala svojega parfuma, sem vedela, da - to je to. Test je bil zgolj formalnost. Če primerjam svoj potek bolezni z drugimi, sem imela karseda blage simptome. V mojo notranjost pa je zazrla apatičnost in odsotnost energije ter pomanjkanje življenjske radosti. Postala sem zgolj opazovalka svojega življenja, nič me pretirano ni motilo: niti otroka, ki sta se obmetavala z vzglavniki ravno takrat, ko sem gledala svojo najljubšo oddajo, niti mačka, ki je namesto tega, da bi se igrala s svojimi novimi igračkami in praskalnikom za mačke, naskakovala našo smrečico, metala dol obeske in jih je kotalila po hiši. Nešteto krat jo je vrgla dol in sem jo postavila nazaj gor. »Še dobro, da nismo kupili letos nove smrečice, drugače bi jo tudi uničila z obeski vred…« sem si mislila.

Celo moža sem pustila pri miru in mu nisem nič očitala. Te dni sem bila očitno najboljša žena. Ko sem pri otrocih opazila ta stekleni pogled, sem vedela, kje smo. Nisem se več obremenjevala s tem, koliko okuženih imamo pri nas v Sloveniji in po svetu in kdaj že končno gredo otroci v šolo. Vse je nekako izgubilo svoj pomen. Nikoli nisem gledala toliko TV in preležala na kavču, ki je postal moje zatočišče. Odkrila sem Netflix in uživala v kriminalkah. Niti jih nimam pretirano rada, ampak sem ugotovila, da se med gledanjem tako poglobiš noter, da dobesedno pozabiš vse skrbi. In še čas ti hitreje mine.

Ko sem spet oblekla jakno, sem ugotovila, da kar poplesava po meni, ker nekaj kilogramov je odšlo. To je bila »pozitivna« izkušnja. Potrebovala sem nekaj časa, da sem spet dobila življenjsko energijo in radost do življenja, ki me je na nekakšen način zaznamovala. Ko so člani moje številne družine spoznali, da jih spet preganjam, da bi šli ven na daljši sprehod ali da bi igrali namizni tenis zunaj, jim je postalo jasno, da je njihova tečna mama nazaj in da mi že gre na bolje.

Predobro se zavedam, da sem se izvlekla iz covida brez večjih težav. Poznam pa zgodbe ljudi, dosti mlajših od mene, brez kakršnih koli bolezni, ki si še po mesecu dni morajo z injekcijami redčiti kri in se zadihajo, ko gredo na dvajsetminutni sprehod. Poznam ljudi, ki so mesece bili v umetni komi in ko so jih prebudili, so videli, da še niso zdravi in jih dali nazaj v komo…Nikakor ne gre podcenjevati te bolezni, ker zna biti zahrbtna…

Klicala sem marsikatere znance, da bi jim voščila za božič in sem ugotovila, da so tudi oni že preboleli ali so kar bolni ta hip. Klicala sem v Ukrajino, ki še vedno nimajo lock downa, rekli so, da imajo še odprte vse gostilne in restavracije, ampak sploh ni gneče. Prazne so. Ljudje niso navajeni in nimajo te kulture pitja kavice in druženja s prijatelji po gostilnam, kot v evropskih državah in ta ukrep bi bil tam nesmiseln. 
V numeroloških napovedih za leto 2021 sem iskala nekaj pozitivnega (ups…dosti imamo že te pozitive, lahko bi to besedo kar črtali iz besednjaka…). Mislila sem nekaj spodbudnega.

Leto 2021 naj bi bilo leto veselja, ekspanzije, izletov, potovanj, sprememb in priložnosti, ki nimajo kaj dosti skupnega z dolgočasnimi in vsakdanjimi odnosi, pravili in rutinami.

V tem letu se govori, razpravlja, vihari možgane, daje in širi glas o sebi, o svojem delu, o svojih načrtih, skratka mreži. Vse v letošnjem letu pridobljene kontakte: telefonske številke in naslove, je potrebno shraniti, saj bodo zagotovo prišli prav v naslednjih letih in bodo lahko ključno pripomogli k dogajanju v podjetjih in v življenju na splošno. Gnale nas bodo domišljija, družabnost in radovednost.

Je že boljše. Vsekakor. Nekaj bo. Sita sem že branja tega, da je leto 2020 bilo namenjeno temu, da smo se poglobili vase in da smo lahko bili skupaj z našimi najbližjimi. Lepo vas prosim, skoraj pol leta smo že doma, če še štejemo prvi val! Ni več teh globin, kam bi se rada potapljala. Dovolj je. Svojo družino imam neizmerno rada in se zavedam, da imamo pravzaprav srečo, da nas je toliko, niti si ne predstavljam, kako dolgočasno bi bilo, če bi imela samo enega otroka in bi morala ves ta čas samo njemu posvečati. Če bi bil najstnik, bi verjetno, že pobegnil iz hiše. Na srečo imamo še mačko in psa, ki kar uživata v naši pozornosti.

Vsake toliko časa nas stresajo potresi in popotresni sunki. Kar navadili smo se jih že. Nič nas več ne preseneča. Zanimivo, da v moji domovini nikoli nismo igrali igre »Letala, potres, poplava…« Ker pojav potres ni obstajal…

Pri naših sosedih na Hrvaškem je trajalo samo dvajset sekund…In ljudje so ostali brez svojega doma… Dom je skoraj edino, kar nam je zdaj še ostalo. Nimamo družabnega življenja, ne hodimo v službo, imamo pa topel dom…Čeprav smo že tako siti tega, da moramo ostajati doma, brez doma nimamo nič. Zato cenimo to, kar imamo.