Napačno razumljene besede lahko pri nekaterih povzročijo tako imenovani kolaps: slabo razpoloženje, nenadno telesno slabost, padec krvnega tlaka, nespečnost, natančneje popoln kaos v telesu. Lahko dolgoletni prijateljici postaneta tuji osebi, ljudje, ki se ljubijo, naenkrat postanejo sovražniki. "Študije kažejo, da je isti del možganov, ki je zadolžen za ugodna čustva, kot so ljubezen, naklonjenost, sreča, kriv tudi za negativna čustva, kot so jeza, ljubosumje, celo sovraštvo," razlaga strokovnjakinja za partnerske odnose Bonnie Eaker Weil, ki je napisala tudi uspešen partnerski priročnik. ''Zato ne preseneča, da sta si ljubezen in sovraštvo tako blizu in da bi osebo, ki jo v enem trenutku ljubimo bolj kot vse na svetu, že naslednji trenutek lahko od jeze poslali v najbolj oddaljeni kotiček sveta." Če smo že pri ljubezni, marca ne moremo obiti te teme, navsezadnje še se ptički ženijo – obstaja zakon, ki pravi, da če je ena oseba noro zaljubljena v drugo, potem je skorajda neizogibno, da se zaljubi tudi ta druga. Amor ch a null amato amar perdona. To so Francescine besede v Dantejevem Peklu. Čakajte in upajte. V večjih primerih ostane samo pri upanju…Navsezadnje ljubezen je nevaren kraj, kjer je vedno 1: 0 za nekoga.

Izrečene besede včasih povzročijo nepopravljivo škodo. Ni več besed ali dejanj, s katerimi bi jih bilo možno popraviti. Zamera je tako močna, da nobena opravičila ne pomagajo. Tu smo bolj ženske na udaru: moški se ne obremenjujejo s tem tako zelo in hitro pozabijo izrečene besede. Če opazujem moške ali fante pri igranju nogometa, med igro si včasih povedo marsikaj, zmerjajo eden drugega, po tekmi mine nekaj časa in so spet najboljši prijatelji. Starejši po nekaj flašah piva nič več ne vedo, kaj so sploh povedali med igro nogometa, kateri je bil svinja, kateri nesnaga, kateri pa butelj… Pri ženskah je stvar popolnoma drugačna. Že napačen pogled ali zavijanje z očmi plus beseda, ki niti malo ni tako ostra kot pri moških, razdere marsikatero prijateljstvo.

Sama že petnajst let ne govorim več s svojo nekdanjo prijateljico (dejansko se niti natančno ne spomnim vzroka ali izrečenih besed). Dejstvo pa je, da nimava nobenih stikov več. Saj ne, da se ne bi pozdravljali, saj sva odrasli, ampak ostane samo pri tem. Pri pozdravljanju. Zato sem najslabši mediator v navezovanju prijateljskih stikov med bivšimi prijateljicami.

Opažam pa, da ljudje, ki resnično želijo biti skupaj in se počutijo dobro eden ob drugem, se bodo potrudili in našli način sporazumevanja med seboj ter bodo ovrgli izrečene besede (če že jih ne morejo pozabiti). Besede so zgolj besede, ne dejanja…Lahko jih človek izreče nepremišljeno, v afektu, lahko je tisti dan pod stresom in mu vse gre narobe – tako postanete njegov strelovod ali koš za odlaganje smeti. Mogoče sploh ne misli tako, kot je povedal…Včasih je prvi stavek izrečen tako silovito in napadalno, da ga nočete več poslušati, ne da bi se sploh potrudili razumeti. Tako prihaja do napačnega tolmačenja.

V primeru, če prijateljstvo ali razmerje ni pristno in ljudje ne bodo tako pogrešali medsebojnega druženja, ostane kar pri tem. Pri napačno razumljenih besedah, mogoče pozneje pri medsebojnih obtožbah in iskanju krivca za razpad zveze ali prijateljstva. Mogoče takšen položaj ljudem celo odgovarja, ker ko začnejo premlevati o svojem življenju in ugotovijo, da so jih osebe, s katerimi so se razšli, bremenile, spravljale v stres in slabo voljo. Zakaj bi to spet doživljale? Sedaj se počutijo osvobojene, ker je njihov odnos je bil za njih bolj breme kakor blagor. Mogoče je bilo dejansko dobro, da je prišlo do nesporazuma – celo vesolje jim je pomagalo pri tem, da so bile besede napačno razumljene. Ker sami tega tako ali tako ne bi povedali in bi še vztrajali v tem odnosu.

To, kaj vam sedaj razlagam, so zgolj besede in je na vašem, kako jih vzamete. Prebrala sem na stotine knjig in znam nizati besede, ne pa dajati nasvetov. V svojem življenju sem naredila ogromno napak, imela uničujoč odnos in sprejela sem kar nekaj nepremišljenih odločitev na podlagi lastnih čustev in sem zadnja oseba, ki bi jo lahko prosili za nasvet. Govorim iz lastnih izkušenj, ki jih imam kar nekaj. Kot marsikateri drugi. Ko te izkušnje poskušam ubesediti, se mi zdi, da včasih najdem tudi rešitev, vsaj zase. Zato pravijo, da je pisanje dnevnika ali bloga svoje vrste psihoterapija.

Če čutite, da je ta odnos za vas pomemben, tega človeka cenite in uživate v njegovi družbi – vrzite poleno na žerjavico poguma vsakič, ko vas bo strah, da bo zavrnitev lahko pogasila še zadnjo trohico vašega ponosa in spregovorite z njim…Če bo enako čutil tudi on, bo vajin odnos rešen, izrečene besede bodo pozabljene.