Moški in ženske…Večna tema. Večna debata. Večno razmerje moči.

Včasih želite od partnerja samo trenutek pozornosti, pa ga ne dobite. Potem mu sami vrnete z ignoranco. In igra se nadaljuje. Partner se trudi po najboljših močeh, ampak se zgodi, da se mu nekaj ponesreči…Mu to zamerite…Navrzite mu kar krepkih, po tem ga kaznujete z molčečnostjo, zvečer pa večkrat zaspite in se sklicujete na utrujenost in obilico dela, čeprav oba vesta, koliko je ura.

Živite umirjeno, urejeno življenje s partnerjem, vajin odnos je karseda normalen, ker taisti malenkostni prepiri nekaj povsem običajnega, ampak vam nekaj manjka…celo postane vam dolgčas. Nekoč ste imeli uničujoč odnos, poln adrenalina, neprespanih noči, solz in obupanih besed, pa ne da, ga spet pogrešate?

Ljudje smo strašansko komplicirana bitja in do naših odraslih let nas izoblikuje kopica raznolikih okoliščin. Želimo biti skupaj, iščemo si primernega partnerja za vse življenje, in potem če nam ne dela problemov partner, si jih ustvarimo sami.

V odnosih vsi več ali manj manipuliramo. Ženske mogoče malo bolj, čeprav se sliši še tako nepošteno. »Vsi na nek način preizkušamo, kako daleč smo zmožni iti, ter poskušamo vzpostaviti ravnovesje med moškim in ženskim principom. Razčistiti treba, kaj so njuna pričakovanja. Če je moški lovec, ženska pa plen, je najboljše, da ženska sama ulovi moškega, tako da postane prepričan, da jo je zapeljal on.«

Verjetno si vse ženske želijo tipa, ki bi zadovoljil njihove potrebe. Za razliko od moških, ki si želijo vse ženske na svetu, da bi zadovoljile samo eno njihovo potrebo. V veliki večini je moškim glaven motiv seks, ženske pa si želijo rezultat seksa, se pravi družine. To sta dva različna planeta, Venera in Mars.

Moški se ne sekirajo skoraj za nič na svetu, razen za tekme v Ligi Prvakov in takrat, ko je prizadet njihov ego. Jim je bitno, da dobijo svoj obrok na mizo, da je njihova žena kolikor toliko urejena in prijazna ter mu nudi posteljne užitke. Zelo preprosta in enostavna bitja so. Kompliciramo bolj ženske. Me hočemo romantike, lepih besed in lepih dejanj. Hočemo, da naš moški nas posluša, hočemo, da deli z nami naše sanje…Hočemo, da je naš moški junak, da ni dolgočasen, da nas razvaja in nas spravlja v smeh…Hočemo, da je do nas in otrok spoštljiv in prijazen…Še bi lahko naštevali. A ni je to preveliko breme za moškega? Ja, je.

Mogoče veste, kaj je za moškega nočna mora? Ko mu njegova žena reče: »Dragi, morava se resno pogovoriti…« Žena se mogoče misli pogovarjati o lokaciji poletnega dopusta, moškemu pa se v glavi odvija črni scenarij, kaj vse je hudega naredil v zadnjem času, kako se je nazadnje napil, koga vse objemal na zadnjem sindikalnem izletu in tako naprej. Ali, če žena reče možu: »A veš, kakšen je danes datum?« Moški se začne v trenutku potiti in preštevati, ali je kakšna obletnica poroke, ali je kakšen drugi pomemben datum – rojstni dan njegove tašče na primer. Pa ne, da je že spet pozabil…

Če že hočete moškega vreči iz tira, mu samo mirno recite, da za svoj rojstni dan želite iti v opero in naj se on lepo obleče za to priložnost. Lepo obleči je še hujše, kot iti v opero. Tu nastane velik problem.
- A lahko oblečem srajco s kratkimi rokavi?
- Niti slučajno, ker je to hendikepirana srajca.
- A moram imeti spodnjo majico pod srajco, če je zunaj trideset stopinj?
- Ja, obvezno. In še gor suknjič. Celo lepše bi bilo frak z metuljčkom…
- Športne copate? Nove imam adidas.
- Neeeee
- Samo vprašal sem…

Naslednje leto jo bo mož prehitel in ji podaril vstopnice na rockovski koncert.

Saj vemo, da to sedaj ni realno, ampak je lepo o tem razmišljati, a ne?

Od 1. aprila ne moremo iti skorajda nikamor, ne samo na koncert ali v opero (tja že dolgo nismo šli). Zanimivo, da se je to zgodilo s 1. aprilom. Vrag je šalo vzel. Dobesedno.

V družinah pa vse več psihičnega in fizičnega nasilja. Ljudje ne zmorejo več. Ta nepredvidljivost življenja ubija še zadnjo trohico ljubezni in družinske hiše postajajo prostor za manipulacijo in merjenje moči. Tu ni več šale.