31.3. 2021. Zadnji dan svobode…Sem v Murski Soboti na glavnem trgu.

Bilo je čudovito vreme, ljudje so se skoraj da v kratkih rokavih sprehajali po ulicah in lovili sončne žarke, zasedene so bile vse klopci, sedeli so celo pri spomeniku, pili kavico, poslušali muzikanta, ki je igral na harmoniko in se sproščeno pogovarjali. Brez mask. Uživali so. Vdihovali zrak. Želeli so se naužiti tega občutka svobode, ki jim je pripadal. Še zadnji dan.

V šoli smo se poslavljali od učencev, od sodelavcev. Od svojega razreda sem se poslovila najbrž kar trikrat…Bil je čisto normalen dan, otroci so bili glasni, slišal se je smeh, ampak vseeno smo imeli občutek, da je to minljivo in naslednji dan se bo cela šola zavila v molk.
Na enem od Zoomov smo imeli vsiljivca. Sprejela sem ga sama, čeprav mi je ime bilo čudno, ampak učenci si radi izmišljujejo neobičajna imena pri svojih elektronskih naslovih. Potem v njegovem kvadratku so se začeli vrteti različni videoposnetki z glasbo in plesom. Nisem ga mogla takoj ugasniti in sem prosila hčerko za pomoč. Ura je bila zgodnja in tisti učenci, ki so si do sedaj mencali z oči, zdaj so se končno prebudili. Vsi smo se nasmejali dogodku in nadaljevali z delom.

Razmišljala sem, kako bi svojim mlajšim otrokom popestrila tiste dneve doma in na nevsiljiv način dosegla, da bi bili čim več časa zunaj. Trampolin. Seveda smo ga imeli lani, ampak je šel svojo pot…Služil nam je kar dobrih štiri ali pet let, seveda z vsakoletnimi popravki in menjavanjem mreže ter drugih delov. Dokler trgovine s tehničnim blagom še delale in sem ravno dobila plačo, sem se odločila za nakup. Dva dni sta preživela tako rekoč na ponjavi, noter sta šla samo jest in spat. In delat naloge. »Mama, pridi tudi ti!« Niti malo me ne zanima. Še na Woop v Ljubljano sem šla samo zaradi otrok, nisem imela nekakšnega posebnega veselja. Po skokih me hitro začne boleti glava, zato s tem ne pretiravam. Brala sem nekje, da ženskam niti ne priporočajo teh skokov zaradi rodil.

Prazniki so mimo, lepo vreme tudi. A ste mogoče nesli žegen letos? To je bila misija nemogoče. Nekaterim, ki jim je to uspelo, župniki so obljubili, da bodo šli v nebesa. Policija je po svoji dolžnosti lovila župnike, ki so ta obred poskušali izvesti. A ne spominja to na komunistične čase? Moja mama je vedno na skrivaj barvala jajčka in pekla sladek kruh, ki so ga imenovali pasha.

V tem času lockdowna smo se spet posvetili rekreaciji, se pravi zdravemu duhu v zdravem telesu. Nekako smo morali ubijati neskončne ure prostega časa, ko smo se znašli med prazniki doma. Sama ne maram letošnjih praznikov. Prazniki in prosti dnevi so čudoviti, ko se družina končno zbere skupaj. Sedaj pa smo ves čas eden poleg drugega, zato skupno druženje ne prinaša posebnega veselja in si vsak išče miren kotiček zase.

Po treh urah Zooma z učenci sem zamenjala tri majice, čeprav sem si rekla, da mi ni treba ves čas telovaditi z njimi. Že v drugem valu epidemije pri delu na daljavo sem si tako poškodovala koleno, da mi je zdravnik svetoval zdravljenje z injekcijami iz mojih matičnih celic. Saj bi v to takoj privolila, če ne bi za to bilo treba tako drago plačati. Zdravstveno zavarovanje na žalost ne krije tovrstnih posegov. Poskusila bom druge alternativne metode brez preobremenjevanja kolena.

Klicala sem sorodnike in prijatelje v Ukrajino, Rusijo in v Španijo. V Rusiji se lahko tisti, ki želijo, cepijo tudi v trgovskih centrih. Na recept ali samoplačniško lahko v lekarni dobiš tablete proti covidu – 19. Prav ste prebrali. Obstajajo tablete. V Rusiji že delajo gledališča in kino, obiskovalci sedijo narazen in upoštevajo vse ukrepe. V Ukrajini pa sedaj zelo strog lockdown, ki bo trajal do desetega maja. In diši po vojni. Že spet. V Španiji so šole odprte ves čas, gostinski lokali pa obratujejo s prilagojenimi omejitvami.

Sneg je pobelil pokrajino. Starejši otroci so bili razočarani. Kdo pa se veseli aprilskega snega? Spet smo šli iskat na podstrešje šale, kape in rokavice…Že drugič letos…Mlajša otroka sta naredila snežaka z vejicami, na katerih so že poganjali listi, namesto gumbov pa sta mu dala cvetove od regrata, na glavo pa sončna očala ter črno kapo na šilc.

Malo smo popestrili ta neprijeten lockdown z obiskom MacDonaldsa in Parkom doživetij. Na začetku je kazalo, da bo teh enajst dni kar hitro minilo, ker bomo ves čas zunaj, zdaj pa smo se spet vrnili v ta dolgočasen drugi val z zimskim vremenom vred, ki se nikoli ne bo končalo…Kot se ne bo končala ta peklensko dolga zima…Tako pravi pesimist v meni. Optimist pa mu odgovarja, da tretji val v nobenem primeru ne bo trajal štiri mesece, ker takrat bi bil že konec julija…Vsekakor bo krajši…

Moja hčerka pravi, če si nekaj močno želiš, moraš manifestirati – se pravi misliti, da se bo to dejansko zgodilo. Očitno je to pomagalo in smo dobili odločbo vlade, da spet gremo v šolo. Mislim, da smo zadnjič imeli šolo na daljavo. Upam, da smo zadnjič imeli ure preko Zoomov. Vsaj v tem šolskem letu…