Kar nekaj praznikov in dogodkov se je zvrstilo v zadnjih dneh. Ne morem obiti praznika dela in tradicionalnega pohoda na Jeruzalem, ki je bil množičen, čeprav v manjših skupinah. Ljudje so se srečevali, med seboj so se lepo pozdravljali, slišala se je muzika, glasen smeh, opazno je bilo vedro razpoloženje ljudi, ki mogoče – kdo ve - obeta konec epidemije…Na končni točki pohoda pri cerkvi je letos bila ponudba bolj klavrna oziroma je sploh ni bilo. Vsak je poskrbel sam zase s hrano in pijačo…V Dvorcu Jeruzalem je bilo kar nekaj praznih miz, ampak nam niso dovolili spiti tam kave, ker je bilo vse rezervirano…Saj bi po desetih minutah šle naprej, smo rekle. Ne, rezervirane so. Rahlo razočaranje nam ni pokvarilo razpoloženja in smo uživale v ženski družbi. Prehodile smo dvaindvajset kilometrov, obdelale smo ogromno tem od katoličanstva do ljubezni v dolgoletni zvezi, ki več to ni, ali je – kakor pač vzameš. Utrujene in vesele smo prišle domov.

Ravno danes se praznuje dan zmage nad fašizmom. V Sloveniji ta dan ne velja za praznik in lani, ko sem pisala blog na to temo, sem bila deležna kar nekaj neprijetnih komentarjev. Ne morem pa iz svoje kože, zato se bom letos tudi spomnila na ta dan ne glede na odzive javnosti. Spomnila sem se zgodbe Slovenke, ki je razlagala, da sta dve njeni babici umrli v koncentracijskih taboriščih, ena je celo imela s seboj dojenčico, staro dva meseca…Ko so jo peljali, da bi jo ustrelili, se je na srečo znašel »dober« Nemec, ki ji je svetoval, naj dojenčico odda nekomu drugemu, ker drugače bo umrla z njo. In jo je dala. S tem ji je rešila življenje… Spomnim se zgodbe Ukrajinke, ki mi je razlagala, kako je na tisoče ukrajinskih družin posvojilo židovske otroke v času vojne, da bi jih rešili smrti. Čeprav s tem so si sami ogrozili svoje življenje in življenje svojih otrok.

Pogovarjala sem se z Miranom Puconjem o drugi svetovni vojni in mi je povedal naslednje:
»Jeseni leta 1944 so čete maršala Malinovskega že prešle Karpate in spomladi leta 1945 se je ruska fronta že približala Slovenskim goricam in Prekmurju. V ta namen so Nemci vzpostavili dve obrambni črti, prva je potekala od madžarskega Monoštra do avstrijske Radgone, druga od Cmureka in ob desni strani Mure vse do Murskega Središča. Zadnji dan marca se je nemška vojska začela umikati tudi iz ljutomerskega področja in Slovenskih goric, pri tem so za sabo uničevali vse. V ta namen je nemški gestapo odredil ustrelitev 21 talcev pri Muri. Izvršitelji usmrtitve so bili kozaki. Da bi Nemci zaščitili umik svoje vojske pred prihajajočo Rdečo Armado, so iz italijanskega bojišča premestili močno tankovsko SS divizijo. Namen te premestitve je bil zaščititi umik Nemcev na prostoru med Mariborom in Blatnim jezerom. Imenovala se je Obrambna črta »Margarethen«. Ob silovitem napadu Rdeče Armade pod vodstvom poveljnika 3. Ukrajinske fronte maršala Tolbuhina in prve Otečestvene bolgarske armade pod vodstvom generala Koste Trajčova so to enoto razdvojili, tako, da se je njen južni del umikal proti Dravskemu središču in potem skozi Cven in Veržej prodiral proti Radgoni. Dne 5. aprila 1945 je Sovjetska vojska že stala pred Muro (Dokležovje) in sovjeti so še isti dan prebili Muro ter se vkopali v Komarombi. (To je območje veržejskega gozda ob Muri.) Sovjeti so podcenjevali moč reke Mure, misleč, da če so preplavali Dneper, potem bodo toliko lažje Muro, ki je v primerjavi s Dneprom rečica. Ampak Mura jih je presenetila. Vojaki, ki so bili po povečini Ukrajinci, so iz vojaških ladij naredili brod, čez Muro potegnili jekleno vrv in potem s konjskim vozom do broda in prek broda na veržejsko stran dovažali vojaški material. Toda Mura, ki je v teh dneh strahovito narasla, je brod potegnila nižje, kjer so jih čakali Nemci. Pri tem so že mnoge Ukrajince ubili; prav tako tudi konja. Vendar je glavnina Nemcev čakala na drugi strani Veržeja. Ponoči tega dne je Veržej dosegla prej že omenjena nemška SS tankovska enota in se vključila v nemški odpor. Med tretjo in četrto uro naslednjega dne so Sovjeti napadli glavnino nemških položajev in vrgli Nemce na rob Veržeja. V tem času so Nemci uspeli presekati jekleno vrv, ki je vodila čez Muro in onesposobiti brod. Tako je bil onemogočen dovoz vojaškega materiala in s tem pomoč sovjetskim vojakom. Tako so Nemci lahko Sovjete potisnili do Mure. Mnogi so v vodi utonili, ogromno so jih postrelili in Mura je bila tako rekoč krvava od ukrajinske krvi. Na stotine je bilo mrtvih. V tem primeru sovjetska vojska pri Veržeju ni več poskušala prestopiti Mure. Svoj prodor proti Radgoni so nadaljevali na prekmurski strani. Svojevrsten paradoks je, da je rečica Mura lahko zaustavila slavne Tolbuhinove čete.

Povedal je še zgodbo o štirih ukrajinskih ujetnikih, od katerih si je moral vsak izkopati svoj grob. Tri so takoj ustrelili, četrtega pa so pustili toliko časa, da je pokopal svoje tri tovariše. Potem so na bližnjem gnojišču ustrelili še njega. V petdesetih letih so poiskali grobove umrlih sovjetskih vojakov in opravili izkop pokojnikov. Veliko število je bilo pokopanih zlasti v Komarombi pri Veržeju. Pri izkopu vojakov so sodelovali tudi nekateri preživeli ukrajinski vojaki, zlasti pri njihovi identifikaciji. Tu je bil primer, da je eden od prisotnih Ukrajincev v izkopanem vojaku prepoznal svojega soseda in se seveda ob tem razjokal.

Zanimiv pa je tudi primer, da si je eden od nemških vojakov v teku te bitke skril svoje dokumente na drevo, prav v omenjeni Komarombi, in po vojni prišel teh dokumentov iskat ter jih na srečo našel.

In kaj je rekel za zaključek? Dejstvo je, da so v 2. svetovni vojni odigrali zelo pomembno vlogo vsekakor tudi zahodni zavezniki, ki so bombardirali okupatorjeve strateške cilje in tako je Rdeča armada lažje osvobajala od Nemcev okupirana področja. Zato je tudi maršal Jugoslavije Josip Broz Tito lahko ohranjal že pridobljena svobodna ozemlja in pridobival nova. Brez prvih dveh vojaških komponent, torej zahodnih zaveznikov in sovjetskega prodiranja tudi ne bi bilo osvoboditve Jugoslavije.«