Samo eno popoldne

Cepila sem se.

Svetlana Oletič, nedelja, 13. junij 2021 ob 09:072
Samo eno popoldne

Samo eno popoldne

Pridem iz službe, imam pol ure časa, da skuham kosilo in hitim kot v MasterChefu… Moram se še najesti, ker po tem peljem mlajša otroka na trening nogometa in odbojke.

Pomislim: škoda, da živim tako blizu šole, ker če bi se peljala iz službe nekaj časa, bi se že po poti umirila in ne bi nosila s seboj težav domov ter ne bi bila tako tečna. Po navadi tisti žolč, ki ga prinesem s seboj, dobi moj mož, zdaj pa je bila na vrsti hčerka…

Med kuhanjem in istočasnim pospravljanjem se zavem, da sem storila narobe in se ji poskušam opravičiti. Na srečo ni takšne vrste karakter, da bi dolgo držala zamero v sebi.

V Ljutomer pridemo malo prej, ker bi radi šli na test za covid za mlajšo hčerko, ker ima v soboto turnir v mali odbojki…

Zagledam množico ljudi, na prvi pogled kakšnih 100 – 150, ki stojijo in čakajo v vrsti. Postane mi kristalno jasno, da nam ne bo uspelo, ker bi mlajša hčerka zamudila celi trening, in bomo morali jo peljati naslednji dan v Mursko Soboto na test…

Po pravici povedano, v Sloveniji nisem še nikoli videla takšnih vrst. S temi vrstami sem odraščala, zame niso nič novega, v mojih otroških letih smo s starši stali v vrsti za kruh in posebno klobaso…

Spomnim se tega občutka sreče in zadovoljstva, ko smo dočakali kilo posebne klobase in smo jo potem doma skoraj celo pojedli z svežim kruhom….

Očitno se tako srečno počutijo ljudje, ko končno pridejo do konca vrste in jih testirajo, čeprav še sploh ne vedo, ali bodo pozitivni ali bodo negativni…

Negativen test pomeni, da lahko še en teden živijo v normalnosti…

Razvozim otroke in hitim po špecerijo v trgovino, v pol ure mi uspe kupiti stvari za rojstnodnevno zabavo, ki jo pripravljamo čez vikend za mlajšo hčerko…

Potem se dobim s starejšo hčerko in hitim na cepljenje. Tukaj ni nobene gneče. Dejansko še uradno nisem bila na vrsti, ampak mi uspe zmeniti z zdravniki in dobim svojo prvo dozo. Phizer. Vse poteka lepo in mirno. Opraviva v petih minutah. Zmenimo se za drugo dozo, ki bi jo rada opravila še pred odhodom v Ukrajino. Uspe mi. Trak se mi takoj odlepi.

Odpotovali bomo z letališča v Benetkah, karte za Goopti prevoz iz Ljubljane so dražje kot letalske karte. Šlo nas bo kar šest, zato se ne moremo peljati z avtom.

Po nekaj opravkih poberem otroke in pridem nazaj domov. Niti mi ne uspe pospraviti špecerije do konca, ker me že čaka starejša hčerka, moram jo namreč peljati na trening. Spet nazaj v Ljutomer.

Ne čakam je v Ljutomeru, ker se mi zdi potrata časa, takoj grem domov. Prideta starejši hčerki iz Ljubljane in ena gre že naslednji dan na morje.

Po celi hiši iščemo velike brisače za na plažo, ki dolgo časa niso bile v uporabi in marsikatere druge stvari, ki jih nujno rabi za dopust.
Zavem se, da sem čisto pozabila, da sem bila cepljena. Ker ves čas nekaj počnem.

Nujno moram narediti nekaj za šolo in se spravim za računalnik. Nagaja mi. Grem na drugega. Že je čas, da moram iti nazaj v Ljutomer po hčerko, da bi jo peljala domov s treninga.

Ko pa pridem pred deveto uro domov, hiša kriči po pospravljanju in se takoj tega lotim.

Poskušam potolažiti ta mlajšega, ki ni našel dovolj gumbov (rabi jih namreč za šolo, za predmet likovna umetnost). Iščem po vseh omarah stare srajce in mu odrežem nekaj gumbov. Reče, da niso pravi. Malo me že zmanjka. Ampak poskušam obdržati kar mirne živce. Obljubim mu, da bom še iskala in ga pošljem spat. Zavem se, da sem danes bila premalo z mlajšima otrokoma in jima obljubim, da ju bom v soboto peljala na kopanje.

Najmlajša mi prinese nekaj listov, ki jih morem podpisati za šolo. Starejša ne najde tablet proti glavobolu. Vmes pa si pripravljam stvari za jutri, ker me čaka deset – dvanajsturni delovnik. Šola, plavanje v Biotermah s šolskimi otroki, potem pa trening na Ptuju.

Pomislim, da bi lahko dobila reakcijo po cepljenju. Ampak je ni. Boli me roka? Niti ne. Glavobol, slabost? Ne. Cepljenje je uspelo? Ja.
Ogromno stvari sem izpustila, drugače mi ne bi mogli slediti. Stopim na tehtnico. Imam tri kilograme manj. Kako? Pa sploh nisem hujšala. Mogoče sem danes samo pozabila na večerjo.

Ura je 23.20. Po dolgem času pišem ta blog na papir, ker se je moj računalnik očitno skregal z menoj. Jutri bom morala najti čas, da vse to pretipkam.

Nekatere pravijo: komu ni lepo živeti, kot tebi. Ko me vidijo sedeti v gostilni, lepo urejeno in s šalico kave v rokah.

Saj je lepo, to moje življenje. Nič se ne pritožujem. Lahko pa nikakor ni. Poleg petih otrok in treh služb, ki jih opravljam, je zagotovo zanimivo. In včasih kar stresno. Sicer kdo pa zdaj ne živi pod stresom?

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.