Srečali so se ob 50-letnici zaključka osnovne šole Križevci

13. junija 2025, je minilo 50 let, ko je generacija osnovnošolcev, večina rojenih leta 1960, nekaj pa leta 1959 ali 1961, končala osemletno šolanje v Osnovni šoli Križevci. Priprave na srečanje so se začele že v začetku tega leta, vmes so se večkrat slišali in sestali predstavniki obeh takratnih osmih razredov, Emil Puklavec in Mira Žnidarič iz 8. a ter Branko Žnidarič iz 8. b.

Obisk šole in obujanje spominov

Da bi obudili spomine na obdobje odraščanja, so se 14. junija 2025 zbrali pred OŠ Križevci. Prisotnih je bilo 33 sošolk in sošolcev, 14 pa se jih srečanja žal, večinoma iz zdravstvenih razlogov, ni moglo udeležiti. Na srečanje so povabili nekdanjo razredničarko 8. b razreda, Eriko Likar, medtem ko je razredničarka 8. a, Julka Koren, žal že pokojna.

Prisotne je prijazno sprejela sedanja ravnateljica Vasilija Stolnik, jim razkazala šolske prostore in predstavila delovanje šole danes. Ob ogledu precej prenovljene šole je verjetno skoraj vsak udeleženec videl sebe nekje v učilnici ali na hodniku, spomini pa so kar sami od sebe privreli na plano. Ob tem so se spomnili tudi bivših učiteljev, ki so pred 50 leti podajali pomembno znanje in postavljali temelje za nadaljnje šolanje.

Posebej nostalgičen in čustven je bil ogled obeh prvih razredov, kjer so nekateri celo sedli v šolske klopi – tako kot leta 1967, ko so prvič prestopili šolski prag. V 5. razredu so se jim pridružili učenci in učenke iz podružničnih šol Logarovci in Vučja vas. Skupno je bilo v obeh osmih razredih 53 učencev, od katerih je danes žal že 6 pokojnih. Njim v spomin so obiskali njihove grobove na pokopališču v Križevcih.

Družabno srečanje in prijateljske vezi

Po obisku osnovne šole in pokopališča se je srečanje nadaljevalo v Gostišču Zorko. Ob dobri hrani in pijači so obujali dogodke in predvsem vragolije, ki so jih počenjali ter s tem povzročali sive lase učiteljem – a nikoli hujših posledic, vsaj tako so bili prepričani.

Srečanje je bilo za prisotne pravo čustveno doživetje, polno spominov in občutkov, da nekatere vezi ostanejo za vedno. Znova se je potrdilo, da so prijateljstva iz šolskih dni nekaj posebnega – čas mine, a skupaj doživeti trenutki ostajajo vtisnjeni v spomin.

Razredničarka, gospa Erika Likar, je ob slovesu svetovala: »V spominu ohranite samo lepe stvari, tiste manj lepe pa čim prej pozabite.«

Doslej so se srečanja organizirala vsakih deset let, tokrat pa so si udeleženci zaželeli, da bi se srečevali pogosteje, saj leta po 60. letu prehitro minevajo. Tako so se dogovorili, da se bodo v prihodnje srečevali vsakih pet let.

Na koncu so se v imenu vseh prisotnih zahvalili organizatorjem srečanja, posebej še pripravljalnemu odboru (Miri, Emilu in Branku), ravnateljici Osnovne šole Križevci, Vasiliji Stolnik, in Gostišču Zorko.

Čeprav nekateri pravijo, da je človek star, ko vse več živi v spominih in manj razmišlja o prihodnosti, je bilo čutiti, da so ob tem srečanju nekdanji sošolci občutili oboje – hvaležnost za preteklost in upanje za prihodnost.