Edvard Kocbek kot »etik življenja«

Prof. dr. Cvetka Hedžet Tóth iz Oddelka za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je na spominskem večeru ob obeležitvi 30. obletnice smrti Edvarda Kocbeka spregovorila o nekoliko drugačni recepciji njegove misli.

Profesorica, ki je otroštvo preživljala na Razkrižju, pravi, da jo je svet ob Muri trajno zaznamoval, saj "njeno otroštvo tam še danes učinkuje kot najbolj naravni zbiralnik moči, ki jih lahko daje samo kar najtesnejši odnos med naravo in človekom. Nikdar pozneje nisem čutila tolikšne moči domovanja, kakor tam na mojem Bregu na Razkrižju, in ko se akumulator za vsakdanjost izprazni, krenem tja" (Nevidna univerza, str. 247). In še eno zdravilo za praznino sodobnega človeka pozna; na mednarodnem simpozju Obdobja (2011), na katerem je sodelovala s prispevkom Kocbekova metafizika kot afirmacija življenja je bilo moč slišati: "Edvard Kocbek je trajni izziv, h kateremu se vedno znova vračamo, kajti po svoje je kot akumulator, ki nas napolni po določeni praznini."

Naj bo njen nagovor razumljen v luči misli, da je "resnico svojega lastnega življenja treba delati, ustvarjati, resnica našega življenja nas nikjer ne čaka in naše življenje ni kot nekakšna pot do nje."

Cvetka Hedžet Tóth:
Doba za nami Kocbeka ne bo brala samo skozi politične razmere, ampak predvsem skozi to, da je Kocbek etik življenja. Ko beremo njegove spise, dnevniške zapiske, vidimo, da si zelo prizadeva za živo, živeto etičnost, ki ga vedno pri vseh odločitvah spremlja. Lepó pove, treba se je odločiti, z življenjem se je treba spopasti, moram se znati soočati z izzivi časa, dobe v kateri živim, časa, ki si ga nisem izbral. Vse, kar Kocbek doživlja, je izrazito osebno. To, kar on doživlja, imenuje zelo pogosto z izrazom "moč notrine". Kaj je trajni vzor, ki ga je dobil v teh krajih, kjer je odraščal. Ljudje, ki živijo zelo blizu narave, razvijejo enkratni čut, da vse, česar s dotaknejo, kar jim pride v stik, berejo z močjo svoje notranjosti. In Kocbek v svojih delih večkrat govori o kozmičnem čutu, ki ga je treba negovati. Tega on neguje celo v partizanih sredi najhujše Roške ofenzive. Na ta način doživlja to, kar on imenuje "svetost, svetost življenja, svetost smrti". V naši sodobni kulturi in revijalnem tisku smo te izraze njemu zahvaljujoč dobesdno ponotranjili. Kocbek verjame v življenje, v prvinskost življenja, njegova misel nas odvrača od cinizma, relativizma, nihilizma. Življenje je treba objeti z vso srčnostjo s tem, da mu rečeš da, da se mu prepustiš z odgovornostjo, in tu bi rada opozorila na simboliko pesmi Molitev, ki je zapisana v povabilu na ta spominski večer ob 30.obletnici njegove smrti.

Sem, / ker sem bil, / in vsakdo / me bo mogel / pozabiti. / In vendar moram reči: / sem / in bil sem / in bom, / in zato sem več / od pozabljanja, / neizmerno več / od zanikanja, / neskončno več / od niča. / Vse je večno, / kar nastane, / rojstvo je močnejše / od smrti, / vztrajnejše / od obupa in samote, / silnejše / od hrupa in greha, / slovesnejše / od zavrženosti. / Nikoli / ne bom prenehal biti. / Nikoli. / Amen.

Kocbek je slutil dogajanje tako imenovane sodobne pometafizične dobe. Misliti metafizično pomeni dojemati presežno. Kar je on zameril nekaterim marksistom, je bilo to, da so svoje genialno spoznanje raumeli, kot da je nekaj dokončnega. Na področju duha, duhoslovja, humanistike je to nevarno. Da je konec koncev tudi smrtnin greh, po njegovem " institucionaliziranega krčanstva", da je upanje spreminjalo v vednost. Da upanje postane upanje, ne sme biti nikdar transformirano v vednost, ker je potem to antikristovo oznanilo. Bil je med prvimi, ki je opozoril na nujnost tega, da ljudje negujemo upanje. Kritiziral je psihoanalizo, ki človeka zapira v svet nečesa preteklega. Večkrat pravi, kakšno dojemanje človeka je to, ki pravi , človek je bilost. Ena najlepših simbolik ideje pregona iz raja je, naprej naprej naprej, glej naprej. Ko gre življenje naprej, je treba pred onim preteklim zaloputniti vrata. Tukaj odgovarja kot etik življenja. Nekoč smo metafiziko dojemali od smrti sem, njegova Molitev pravi ne, tisto, kar je od smrti močnejše, je rojstvo. Če danes gledate pogovore s sodobnimi nemškimi misleci, vidite, da tega presežnega ne dojemajo več iz enoznačnosti, absolutne gotovosti smrti, ampak iz večznačnosti, večpomenskosti rojstva. V tem je veličina te pesmi, ki je zapisana v povabilu in ki nosi naslov Molitev. Še nekaj o njegovi etiki, tudi tu je neverjetno preroški, vidi zgodovino v srce. Med vojno je njegova etika bolj kozmično usmerjena in takrat se zgrozi nad umiranjem. Velik zločin človeku in človeštvu, ki je bil narejen v koncentracijskih taboriščih, je bil ta, da smrt človeka ni bila več individualna. V dojemanju naše kulture je vsako življenje enkratno, individualno, osebno in neponovljivo, in taka naj bi bila tudi smrt, enkratna, neponovljiva, individualna. Industrija smrti - fenomen Auschwitz - pa je to totalno rojinirala in nasledek tega je, da je iz sodobne evropske kulture ideja nesmrtnosti domala izginila. Ideja nesmrtnosti pa je nekaj, kar je treba negovati, tu, zdaj, ta trenutek. Kako govorim, se smejem tu in zdaj, ne pa ideja o tem, kaj pride takrat, od smrti naprej. In to povezujemo s tem, kar on imenuje zgoščevanje časa in zato je ideja nesmrtnosti čas brez koncev. Etika, ki bo sledila po vojni, pa je planetarna etika, človek bo moral komunicirati z vsakim človekom, z vsem, tudi s tem, kar je narava. Ta prvinskost, ki ostaja od njegove Zemlje naprej, je nekaj, kar sklene njegovo življenje s tole prispodobo: Življenje vsakega človeka sta dve poti, tista (pot Abrahama), ki gre naprej,naprej, naprej v neko obljubljeno deželo, in tista (pot Odiseja), ciklična, ki gre nazaj. V življenje vsakega človeka sodi prav vse, tudi padec, tudi avantura in tega se Kocbek ne sramuje. Živi življenje, predaj se mu, verjemi v njega . Ta etika je pri njem tako močna, da ko analiziramo tekste, razumemo, zakaj je od nas Slovencev pričakoval "naredimo nekaj zase, človek mora biti notranji silak". To nam Slovencem manjka. In zakaj etika, Kocbek lepó pove, s človekom, ki ima etično držo, ne morete manipulirati. Namreč na področju politike se zmeraj vse sesuva. Na področju etike pa je to nekaj trajnega, zato gre sodobna kultura zdaj pot od politizacije k kulturi in etiki, in o tem kontekstu Kocbek seveda ogromno pove. Kocbek ne govori o človekovih pravicah, ampak govori o človekovih potrebah. Kaj so naravno nujne potrebe: zdravstvo, sociala, izobraževanje. To so človekove potrebe, ki morajo biti socialno solidarnostne, nikdar spremenjene v ekonomske kategorije. In Kocbek je prosil vse nas mlade, ki smo takrat z njim sodelovali: "Nikdar ne dovolite, da to, kar mora biti socialno solidarnostno, kdorkoli spreminja v ekonomske kategorije", kar bi očitno združena Evropa s polnim gobcem demokracije ta trenutek, če se ne bomo uprli, od nas želela.