V Veržeju na Trgu Slavka Osterca je na ogled razstava »Dragocena znanja iz preteklosti«

V parku na Trgu Slavka Osterca v Veržeju si lahko obiskovalci ogledajo ulično razstavo z naslovom »Dragocena znanja iz preteklosti«. Razstavo je na pobudo Centra domače in umetnostne obrti – DUO Veržej pripravil Pomurski muzej Murska Sobota v sodelovanju s Kulturno umetniško društvom Beltinci.

Razstavljene fotografije, ki jih v svojih arhivih hrani muzej, nudijo zanimiv in avtentičen vpogled v delovne procese mojstrov ter prikazujejo njihove končne izdelke. Razstava skozi štirinajst različnih rokodelskih panog in obrti pripoveduje zgodbe o spretnih rokah in znanjih, ki so zaznamovala preteklost naših krajev.

Od pletarstva in slamokrovstva do lončarstva

V Pomurju sta bila močno razširjena pletenje iz slame in slamokrovstvo. Iz slame so pletli na dva načina: za shranjevanje zrnja in košare za kruh so bilke povili s tanko vitro, medtem ko so okrasne izdelke ustvarjali s prepletanjem rženih bilk. Pletenje iz ličja, predvsem cekarjev, se je razširilo kot dopolnilno žensko delo, pletenje iz vrbovih šib pa so spodbujali celo z organiziranimi tečaji. Zanimivo je, da slamokrovstvo (v Prekmurju so mojstrom rekli pokrvač) v preteklosti ni veljalo za klasično obrt, temveč za opravilo, ki ga je ob medsebojni pomoči obvladal skoraj vsak gospodar.

Lončarstvo je bilo prav tako izjemno razširjeno, pri čemer sta se oblikovali dve prepoznavni skupini prekmurskih lončarjev – filovska in gorička. Podobno je bilo s ciglarstvom (ročno izdelovanje opeke), ki je bilo dejavno do 60. let 20. stoletja. Opeko so za lastne potrebe in prodajo izdelovali domači mojstri v skoraj vsaki vasi, kjer so izkoriščali lokalna nahajališča gline.

Veščine, ki so se prenašale iz roda v rod

Pomembno središče je predstavljalo Turnišče, kjer je cvetelo čevljarstvo; med letoma 1930 in 1938 je bilo tam dejavnih kar 80 čevljarjev. Ti niso delali le v delavnicah, temveč so hodili šivat obutev tudi po domovih. Poleg lončarstva je bilo ključno tkanje; moški so tkali, ženske pa pomagale pri pripravi statev, razen na Dolinskem, kjer so tkanje tradicionalno prevzele ženske.

Tudi kovaštvo se je prenašalo iz roda v rod, za razliko od mnogih drugih panog pa je bila tu zahtevana formalna izobrazba s pomočniškim ali mojstrskim izpitom. S kovači so bili tesno povezani kolarji, ki so izdelovali prepoznavna lesena kolesa. Tradicija je bila močna tudi v Gančanih, ki so bili pred drugo svetovno vojno znani po sodarstvu.

Umetnost lectarstva in tesarstva

Medičarstvo in lectarstvo sta v pomurski prostor prinesla izdelke iz medenega testa in pijače na osnovi medu. Razstava izpostavlja lectarja Ivana Škrajnarja iz Ljutomera, čigar sin Janko je obrt prevzel leta 1951, pri njem pa se je veščin učil tudi znani murskosoboški mojster Štefan Celec.

Razstavo dopolnjujejo še prikazi tesarstva, ki je bilo tesno povezano z gradnjo stavb, mlinov in mostov, ter izdelovanja brezovih metel, ki so jih domačini pripravljali za lastno rabo in prodajo.

Vabljeni, da se sprehodite skozi razstavo na Ostrčevem trgu in odkrijete zgodbe preteklosti, ujete v fotografski objektiv.

Foto: Jože Žerdin