Smučanje v Gresovščaku
Pred več kot 35 leti je bilo v Gresovščaku znano smučarsko središče
Smučanje v Gresovščaku
Pred več kot 35 leti je bilo v Gresovščaku znano smučarsko središče. Smučišče se je pričelo višje od Sagajeve domačije ob cesti za Jeruzalem, nadaljevalo po cesti med vinogradi in po »Sagojeven bregi - kopaji«, vse do doline.
Smučišče je bilo dostopno po cesti skozi Gresovščak ali pa kar s ceste,
ki povezuje Železne Dveri z Jeruzalemom. Za tiste čase je bilo dobro
opremljeno saj sta delovali kar dve vlečnici, ena velika in ena mala. Ob
vznožju smučišča je obratoval Imgradov kiosk, kjer se je dalo kupiti
brezalkoholno pijačo, male prigrizke, pivo ter vino in slatina.
Tradicionalno pa so postregli tudi s toplim čajem in odličnim kuhanim
vinom. Za smučanje in uporabo naprav je bilo potrebno kupiti smučarsko
karto in za njo odšteti simbolično vsoto v takratnih dinarjih.
Z namenom boljšega in učinkovitejšega dela ter reda na smučišču je bil ustanovljen smučarski klub.
Na smučišču so prevladovali rekreativni smučarji in smučarke iz bližnje in daljne okolice s solidno smučarsko opremo: Elanovimi smučmi, ki so jih v svetovnem pokalu vozi Stenmar, Križaj, vezmi Marker, Look, smučarskimi čevlji »pancari« Alpina, San Marco, kombinezoni Toper. Seveda so bile prisotne tudi druge znamke pa tudi različna druga smučarska oprema in dodatki.
In kako se je pripravljala proga in celotno smučišče. Seveda teptalca – »ratraka« ni bilo, zato se je to delalo peš. V cel na novo zapadel sneg se je najprej vrezala »špura ali tir«. Hitrosti smučarjev ob tem opravilu so bile majhne. Nato je bilo potrebno iti peš z grabe na breg s smučmi na nogah prečno na vrezan tir in peš poteptati – »štanfati« sneg. To je bilo potrebno ponoviti večkrat in sicer tako dolgo, da je bila proga in smučišče povsem trdo. Za bolj ledeno in trdo progo se je proga škropila z vodo, ki jo je na breg bilo potrebno prinesti peš.
Smučišče je bilo tako znano in dobro pripravljeno, da so šole organizirale športne dneve in druge aktivnosti na snegu. Organizirane so bile igre na snegu ter različna rekreativna tekmovanja, na katerih se je čas meril ročno s štoparico.
Skoraj vsak vikend pa so se izvajala čisto resna tekmovanja v več kategorijah: mlajši pionirji - pionirke, starejši pionirji - pionirke, mladinci – mladinke, člani – članice in veterani. Za takšna tekmovanja so se časi sprva merili ročno, potem pa se je kupila in pripeljale prava štartno merilna naprava znamke Iskra. Naprava je bila kupljena na Iskri v Ljubljani, pripeljal pa jo je Branko Novak. Štarter je na staru zaprl štartno prečko ure, ki jo je aktiviral tekmovalec, ko se je pognal s starta. Delovala je zelo dobro in točno, tako, da ni bilo nobenih pritožb. Na tekmovanjih so se vozile vse discipline: smuk, veleslalom in slalom občasno še kombinacija. Na poledenelih smukih so se dosegale hitrosti med 70 in 80 km na uro, na določenih odsekih pa tudi višje. Ob koncu tekmovanj so bile najboljšim tekmovalcem v ciljni areni podeljena priznanja in pokali. Vmes pa so se dogajali padci, odpele so se smuči, izgubile smučarske palice, povozili količki vratc, pritekla je kakšna solza pa tudi kakšna kaplja krvi. Tisti, ki so se trudili s pripravami smučišča ali tekmovalne proge in skrbeli za delovanje naprav pa so prelili še na litre znoja. Dela so bila opravljena brezplačno, ob veliko smeha, zabave in dobre volje. Ob koncu dneva, tekmovanja ali smučarske sezone pa so si smučarski navdušenci s kupico v roki nazdravili za dobro opravljeno delo, z vedrim pogledom v nov smučarski dan ali v novo smučarsko sezono.
Zakaj ni več tako? Ali še bo kdaj tako? Morda pa bo, kdo ve!
Branko Novak
Radomerje, 11. 2. 2013
Spodnje fotografije so na smučišču bile posnete februarja 1982.
Z namenom boljšega in učinkovitejšega dela ter reda na smučišču je bil ustanovljen smučarski klub.
Na smučišču so prevladovali rekreativni smučarji in smučarke iz bližnje in daljne okolice s solidno smučarsko opremo: Elanovimi smučmi, ki so jih v svetovnem pokalu vozi Stenmar, Križaj, vezmi Marker, Look, smučarskimi čevlji »pancari« Alpina, San Marco, kombinezoni Toper. Seveda so bile prisotne tudi druge znamke pa tudi različna druga smučarska oprema in dodatki.
In kako se je pripravljala proga in celotno smučišče. Seveda teptalca – »ratraka« ni bilo, zato se je to delalo peš. V cel na novo zapadel sneg se je najprej vrezala »špura ali tir«. Hitrosti smučarjev ob tem opravilu so bile majhne. Nato je bilo potrebno iti peš z grabe na breg s smučmi na nogah prečno na vrezan tir in peš poteptati – »štanfati« sneg. To je bilo potrebno ponoviti večkrat in sicer tako dolgo, da je bila proga in smučišče povsem trdo. Za bolj ledeno in trdo progo se je proga škropila z vodo, ki jo je na breg bilo potrebno prinesti peš.
Smučišče je bilo tako znano in dobro pripravljeno, da so šole organizirale športne dneve in druge aktivnosti na snegu. Organizirane so bile igre na snegu ter različna rekreativna tekmovanja, na katerih se je čas meril ročno s štoparico.
Skoraj vsak vikend pa so se izvajala čisto resna tekmovanja v več kategorijah: mlajši pionirji - pionirke, starejši pionirji - pionirke, mladinci – mladinke, člani – članice in veterani. Za takšna tekmovanja so se časi sprva merili ročno, potem pa se je kupila in pripeljale prava štartno merilna naprava znamke Iskra. Naprava je bila kupljena na Iskri v Ljubljani, pripeljal pa jo je Branko Novak. Štarter je na staru zaprl štartno prečko ure, ki jo je aktiviral tekmovalec, ko se je pognal s starta. Delovala je zelo dobro in točno, tako, da ni bilo nobenih pritožb. Na tekmovanjih so se vozile vse discipline: smuk, veleslalom in slalom občasno še kombinacija. Na poledenelih smukih so se dosegale hitrosti med 70 in 80 km na uro, na določenih odsekih pa tudi višje. Ob koncu tekmovanj so bile najboljšim tekmovalcem v ciljni areni podeljena priznanja in pokali. Vmes pa so se dogajali padci, odpele so se smuči, izgubile smučarske palice, povozili količki vratc, pritekla je kakšna solza pa tudi kakšna kaplja krvi. Tisti, ki so se trudili s pripravami smučišča ali tekmovalne proge in skrbeli za delovanje naprav pa so prelili še na litre znoja. Dela so bila opravljena brezplačno, ob veliko smeha, zabave in dobre volje. Ob koncu dneva, tekmovanja ali smučarske sezone pa so si smučarski navdušenci s kupico v roki nazdravili za dobro opravljeno delo, z vedrim pogledom v nov smučarski dan ali v novo smučarsko sezono.
Zakaj ni več tako? Ali še bo kdaj tako? Morda pa bo, kdo ve!
Branko Novak
Radomerje, 11. 2. 2013
Spodnje fotografije so na smučišču bile posnete februarja 1982.
