Svečnica - praznik luči - praznik Jezusovega darovanja v templju

Svečnica, ki jo obhajamo drugega februarja, je pri nas zadnji dan božičnega časa. V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga obhajamo štirideset dni po božiču, praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo sveče. Tudi v župniji Ljutomer, je na ta dan pri vseh svetih mašah, potekal blagoslov sveč, ki so jih lahko prinesli s sabo ali pa so jih kupili v cerkvi pred pričetkom svete maše.

Na Slovenskem je še vedno lepa navada, da do tega dne domove krasijo božične smrečice, gotovo pa jaslice, ki pa jih je prav na svečnico treba razdreti, o čemer pojo tudi nekatere svečniške kolednice. Praznik je na Slovenskem že dolgo zasidran kot del cerkvenega leta, saj tega dne obhajamo spomin Marijinega očiščevanja, pa tudi njenega srečanja s Simeonom. Bogoslužno ime praznika je Jezusovo darovanje.

Ko je Marija štirideseti dan po rojstvu Odrešenika smela priti v tempelj, je tam srečala častitljivega starčka Simeona, ki je spoznal, da je dete v njenem naročju Mesija. Danes obhajamo svečnico predvsem kot praznik luči pred nastopom tako imenovanih svetnikov. Obhajamo jo v dneh, ko so dnevi že malenkost daljši in je že slutiti pomlad, ki prinaša več luči, po kateri so nekdaj hrepeneli vso dolgo zimo. Tako, kot je starček Simeon v templju v slovitem spevu spregovoril o "luči v razsvetljenje poganov", je sveča v cerkvi na ta dan prispodoba Mesije, ki razsvetljuje človeštvo.

Sveča ima velik simbolni pomen; ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter kristjane opominja, da morajo biti otroci luči.

Naj bodo na praznik Jezusovega darovanja, goreče sveče, tudi za nas simbol tiste luči, ki odrešuje vse naše življenjske poti.