Oh ljudje božji

oleticsvetlana, nedelja, 3. april 2022 ob 06:18
Oh ljudje božji

Dobila sem pismo z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kje so me vprašali, katere službe (vladne, regionalne, lokalne, NVO) so vključene v koordinacijo skrbi za begunce?
Seveda je policija in upravna enota urejajo prijavo za začasno zaščito, Rdeči križ in Karitas jim je ponudil pomoč, ampak tja jih je treba pripeljati, vse razložiti, prevajati, izpolnjevati formularje in tako naprej. Dejansko z njimi nihče posebej ne ukvarja, vsi so prepuščeni sami sebi in se počutim nekako odgovorno, da urejam vse te zadeve vključno z namestitvijo in urejanjem bivališč ter iščem za njih zaposlitev. Pomaga mi pri vsem tem ravnatelj Ekonomske šole Murska Sobota Darko Petrinja, Milica Makoter in moji prijateljica Olga Najzhar in Jasna Branka Štaman. Vsi so tako zagnani in neutrudni, da pred njimi snamem kapo dol. Skupaj iščemo beguncem možnosti zaposlitve in pri tem prihaja včasih tudi do razočaranj in kolapsov. Obljube včasih ne držijo, sledijo solze in spet se počutim krivo oziroma odgovorno za te ljudi…Skupaj iščemo rešitve.
Šofer kombija, ki je vozil po Madžarski in je pripeljal ukrajinske begunce sem, je dobil kazen, kar ogromno, za prekoračitev hitrosti. Poskušamo rešiti tudi to…Vem, da sem si naložila ogromno breme, ampak sedaj sem v to tako vpeta, da ne morem več odnehati.
Poskušam delati s polno paro v šoli, še vedno treniram otroke na Ptuju in z njimi tekmujem. Razvažam svoje otroke na različne športne dejavnosti. Hvala bogu, meni ni treba več kuhati doma – večji del gospodinjstva je prevzela moja sestra.
Včeraj je k meni na trening prišla ena punca iz Ukrajine, ki je že prej malo trenirala odbojko. Bila sem zelo vesela. Obljubili sta mi z mamo, da bosta prišli k meni na tečaj slovenščine v Ljutomer, ker takega tečaja za enkrat še ni nikjer drugje. Klicali so me z Ljubljane, če bi imela tam tečaj, ker imajo veliko potrebo po tem. Malo je predaleč…Dan je kratek, ne utegnem vsega, še vedno se zbujam ob petih, takrat imam mir…In pišem, pišem…Že imam materiala za drugo knjigo. Čez nekaj časa jo bom poslala v uredništvo.
Imam nečakinjo, umetnico, slikarko, oblikovalko. Že nekoč je risala slike in potem tiskala razglednice. Slikala je podobe Harkova in svoje avtentične risbe. Predlagala sem ji, da bi narisala Ljutomer ter Bioterme in to potem prodajala na stojnicah. Rečeno – storjeno. Dogovorila sem se s Tiskarno aiP Praprotnik d.o.o. z mojo bivšo soigralko odbojkarico Ano Praprotnik, ki jo vedno spoštujem in cenim kot igralko največjega ranga in človeka z ogromnim srcem. Privolila je…In ne samo to! Rekla je, da bo dal natisniti kar nekaj sto razglednic in nam ne bo za to nič računala! Sponzorira bo vse razglednice! Ni to čudovito, da še obstajajo takšni ljudje! Najlepša hvala, Ana za vse in želim ti vse dobro!
Odpravili smo se po že natiskane razglednice v Mursko Soboto in tudi na slikanje za osebne dokumente, ki jih bodo dobili. Pripravila sem denar za vse štiri Ukrajinke, ki živijo pri meni, ampak na Foto Šimonka so mi rekli, da ni treba nič plačati. Da je njihov šef tako odločil in da imajo vsi Ukrajinci slikanje zastonj. A to ni krasno? Dragi Slovenci, nimam besed, da bi opisala, kako enkratni ste! Na pošti je moja sestra želela poslati pošiljko v Ukrajino za svojega moža in osemnajstletnega sina, ki sta tam ostala. Kupili smo jim kavo, cedevito, peno za britev in še nekaj, ker namreč teh stvari tam zdaj ni za dobiti zdaj…Sestra je skrbno stehtala pošiljko in je preračunala, da bo poštnina stala okrog trideset evrov. Spet presenečenje! Na pošti niso vzeli denarja. Ne vem, če ta pošilja sploh pride do sprejemnika, ampak to je bilo tako prijetno. Tako lepa gesta s strani slovenske pošte…
Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi dobila anonimnega pisma s strani nekaterih staršev naše šole…Zdi se jim, da se jaz preveč ukvarjam z ukrajinskimi begunci in zanemarjam njihove otroke…Da preveč nastopam v javnosti, na televiziji in v medijih…Oh, ljudje božji…
Nimam več kaj dodati, res ne…Nekateri pač ne morejo iz svoje kože.