Naj živi prvi maj in slava Ukrajini
Ljudje so se naveličali … Naveličali so se vojne, naveličali so se pomagat drugim. Saj to je razumljivo, nič ne gre v nedogled. Prvič, ko smo zbirali humanitarno pomoč, je bilo stvari za dva kombija, potem vedno manj … Sedaj pošiljam že peti kombi v Ukrajino, večinoma samo z oblačili, hrane smo zbrali samo za dve škatli. Klicala sem na Rdeči križ, Karitas, klicala sem nekatere privatnike, da bi nam pomagali. Nekateri so se odzvali, drugi ne …Vojna še vedno traja. Ljudje v Ukrajini nimajo kaj jesti, nimajo oblačil. Trgovine obratujejo bolj ali manj samo z osnovnimi živili, v obleganih conah je dobiti kruh veliko razkošje. Malonedeljskega peka sem prosila, če bi nam lahko spekel kruh in je privolil. Tako bomo peljali kar lepo število svežega kruha v Ukrajino. Prosila sem tudi župnika iz Male Nedelje ter Karitas v Ljutomeru. Dobili smo mleko in nekaj živil. Prosila sem lokalno trgovino Monika Megla in tudi ta je darovala celo škatlo špecerije. Najlepša hvala vsem, ki pomagate!
Prihajajo nove družine, iščem jim bivališča. Ponosno lahko povem, da so štiri od »mojih« Ukrajink že dobile redno službo in podpisale pogodbe. Nekatere delajo po dogovoru, nekatere še vedno delajo preko spleta. Skoraj vsi otroci sedaj opravljajo šolanje na daljavo in hodijo v slovenske šole.
Iskala sem šoferja za kombi, kombi mi je na srečo uspelo dobiti. Za prevoz do Ukrajine se mi je javil šofer, ki je že dolgo časa želel pomagati, ampak ni bilo priložnosti. Vozil je že kombi v Nemčijo, na Slovaško, celo v Anglijo, nekaj let je živel in delal v Južni Ameriki in Urugvaju. Je zelo prijeten in zgovoren, zna lepo govoriti in v stresnih situacijah se je izkazal kot hladnokrven in spoštovanja vreden človek.
Ravno to njegovo znanje nam je zelo koristilo, ker so si nas Madžari na meji z Ukrajino kar pošteno privoščili. Nikoli nismo imeli z njimi toliko težav, čeprav sem dvakrat šla s šoferjema, ki nista imela potnih listov. Po moji logiki madžarski cariniki dobivajo moralno zadoščenje zaradi dejstva, da nam grenijo humanitarno delo: pošiljali so nas sprva v eno kolono, potem v drugo, potem so nas okregali, zakaj smo šli v drugo kolono in odprli rampo – seveda tega niti si niti v mislih ne bi upali narediti. Tam smo bili kot neki ubogljivi zajčki, ker smo vedeli, da bomo tako najlažje prišli preko meje. Potem so nas ošteli, ker nismo imeli deklaracije v papirnati obliki – sicer smo jo vedno imeli na telefonu in štirikrat to ni bil noben problem. Ko smo jim želeli prijazno nekaj dopovedati, so nas ostro ustavili, ženska prevajalka nam je v ruščini zabrusila, da je tu ona glavna in ko ona govori, je sploh ne zanima, kaj ji želimo povedati in v nobenem primeru je ne smemo prekinjati. O, moj bog … Ponižno smo rekli: oprostite, gospa. Potem smo se zmenili z enim prevoznikom in nam je natisnil papirje, ker so na carini rekli, da nimajo svojega tiskalnika. Potem so zahtevali kopijo prometnega dovoljenja tudi na elektronski naslov in v papirnati obliki, potem jim to ni bilo všeč in so zahtevali original ter so ga sami fotokopirali s svojim tiskalnikom, ki se je čudežno našel. Potem so nam vzeli potne liste in smo še pol ure čakali pred zapornico. Nobenega ni bilo od nikoder. Vse se je dogajalo pozno ponoči in vse skupaj je poleg čakanja na mostu trajalo skoraj tri ure.
Pregledali so nam vse stvari, odpirali škatle, svetili s svojimi lučkami po vseh kotičkih kombija, tudi po moji torbici. Čakali so nas naši ukrajinski kolegi, klicali so in spraševali, zakaj tako dolgo traja. Ko sem z njimi pogovarjala po telefonu, me je madžarska prevajalka strogo prekinila in je rekla, da se ne smem pogovarjati med postopkom obravnave. Pisali smo si.
Sreče ob našem prihodu na ukrajinsko stran ni bilo konca. Dejansko smo bili srečni, ker so nas spustili prek meje in da so šle vse te stvari v prave roke. Od Tanje smo dobili v darilo ukrajinski konjak in šampanjec ter čokoladno bombonjero, ki je v teh težkih časih nepredstavljivo razkošje.
Končali smo postopek predaje in se pomirjeni odpeljali proti Sloveniji. Še enkrat so nas Madžari preverjali, ampak nismo se več ozirali na to. Čaka nas nov dan.
Danes je 1. maj, praznik dela. Oblekli bomo nove majice in se odpravili na pohod na Jeruzalem. Živel 1. maj! Slava Ukrajini!
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
