Tebi!

Nasmeh kot petje ptic.

Nasmeh kot šelestenje trav.

Nasmeh kot potok žuboreč.


Sprašujem se,

komu namenjeno je petje ptic,

komu namenjeno potoka žuborenje,

komu namenjeno je šelestenje trav?


Le komu boš podaril svoj nasmeh?


Zazrem v oči se tvoje.

Pogled kot biserov lesket.

Zazrem v ustnice vabljive,

njih sliši se šepet.


Kot nežen veter božajo besede tvoje.

Kot trave lesketajo se v rosi.

Kot sonce , ki me greje,

besede tvoje, gredo mi do srca.


Približaš mojemu se licu.

Začutim nežen dah.

Začutim sapo, ki me boža.

Zaznam vonj tvojih las,

že vem, da to si ti.


Prišel si z vetrom.

Prišel s travami pojočimi.

Prišel s poletjem.

Tu si, ostani, ne odidi,

bodi ta trenutek moj.


Dotik in božajoči prsti,

dotikajo se gladke kože.

Zasliši nežno se drhtenje.

Zasliši bitje se srca.


Obstaneva, prisluhneva.

Ne sliši se ničesar več.

Le midva sva,

ljubiva se,

šepeta trav več ni ...