Predstavitev zgodbe iz soboške male ulice

Zgodbe soboške male ulice je v obliki črtic izredno odlično »odslikala« v svojih pisnih pripovedih Bea Baboš Logar, ki v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, že od samega začetka vodi literarni krožek. Že pred leti pa je v obliki intervjujev na eni izmed lokalnih televizijskih postaj v Murski Soboti predstavljala starejše prebivalke in prebivalce prekmurske prestolnice. Ena izmed intervjuvank je bila Dragica Juteršnik iz Cankarjeve ulice 111 in njeno zgodbo so si v dveh popoldnevih ogledali tudi članice in člani DOSOR-jevega literarnega krožka. Prikaz posnetega intervjuja je ob novi video-tehnologiji omogočil član literarnega krožka, »domski župnik« Mirko Rakovnik.

Po prvi svetovni vojni, po plebiscitu na Koroškem leta 1920, se je precej tamkajšnjih prebivalcev odločilo za bodoče prebivanje v Kraljevini Jugoslaviji in eden izmed njih je bil tudi domoljub, Slovenec s Koroške, Slavko Nišelvicer, ki je najprej dobil »domovinsko pravico« v prekmurskem Dobrovniku, pozneje pa se je naselil v Murski Soboti, kjer si je ustvaril tudi družino. Spoznal je bodočo ženo Gizelo (Neniko), se poročil in imela sta dvoje otrok: hčer Dragico in sina Dušana. Kot vsestransko aktiven je Slavko Nišelvicer ustanovil in vodil v Murski Soboti takratno napredno organizacijo Sokol, bil v njej vneti športnik in kulturnik, saj so se udeleževali številnih telovadnih nastopov, uprizarjali pa tudi gledališke igre ter zgradili Sokolski dom v Murski Soboti.

Pripovedovalka Dragica je že od mladih nog, od petega leta starosti, sodelovala kot telovadka - sokolica v Sokolu, kar je prekinil začetek 2. svetovne vojne. Oče Slavko pod madžarskimi okupatorji ni dobil domovinske pravice, ni se mogel zaposliti, a se je moral vsakodnevno javljati okupatorjevi policiji. Dragica in njen brat Dušan sta nadaljevala šolanje, po maturi pa so Madžari večino maturantov napotili v Medjimurje. Dragica je dokončala učiteljišče v Čakovcu in se uspela zaposliti kot učiteljica v Stanetincih ter tako prispevala svoj delež za osnovno preživetje celotne družine med vojno. 17. oktobra 1944 so madžarski okupatorji ob številnih aretacijah po Murski Soboti odpeljali v taborišča tudi očeta Slavka, brata Dušana in mamo Gizelo, a Dragica se je tedaj skrivala v domači kleti med krompirjem in skozi kletno okno zadnjič videla odhajajočega očeta in brata. Sama je tedaj že sodelovala  kot kurirka s pripadniki slovenskega osvobodilnega gibanja v Prekmurju, zlasti s pozneje odlikovanim narodnim herojem Danetom Šumenjakom - Miranom. Odšla je v partizane. Oče in brat se iz taborišča nista vrnila, po končani 2. svetovni vojni se je vrnila iz taborišča le mama Gizela.

Po vojni je Dragica najprej delala na občini, tudi kot vzgojiteljica v vrtcu, se izobraževala za predmet tehniška vzgoja, pozneje se zaposlila v šolstvu in bila dolga leta ravnateljica ene izmed osnovnih šol v Murski Soboti. Bila je med ustanovitelji Kulturnega društva Štefan Kovač v Murski Soboti (nosilka zlatega znaka OF Slovenije), vsestransko aktivna v Zvezi prijateljev mladine (nosilka zlatega znaka ZPM Slovenije) in taborniški organizaciji (nosilka zlatega znaka Zveze tabornikov Slovenije).

Ustvarila si je družino s štirimi otroki: Dušica, Stanina, Dragica in Peter, ki jim je sledilo šest vnukinj in vnukov ter še šest pravnukinj in pravnukov. Umrla je leta 2015 v svojem 92. letu starosti v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci.