Lahko noč, ljubezen moja!

V Radgonskem špitalu (mestni muzej op.p.) je potekal zanimiv literarni večer s Karolino Kolmanič, ki sta ga pripravila Zavod za kulturo, promocijo in turizem – Kultprotur Gornja Radgona in mestna knjižnica. Znana slovenska pisateljica in pedagoginja, ki je 29.9.1930 bila rojena v Lomanošah pri Gornji Radgoni je prav v prostoru, kjer je nekaj časa obiskovala OŠ, predstavila svoji knjigi Lahko noč, ljubezen moja in Srečno, srebrna ptica. Slednja je sicer, po resničnih dogodkih, bila napisana že leta 1972, a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Zadnjo knjigo Karoline Kolmanič, avtobiografsko obarvani roman Lahko noč, ljubezen moja, pa je v počastitev njene 85-letnice, izdalo Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porabja. O romanu, o življenjskih poteh, ki jih je pisateljica vrisala vanj, o njenih življenjskih spoznanjih se je s Karolino Kolmanič pogovarjala vodja radgonske knjižnice Katarina Rauter, vsekakor pa so "padla" tudi vprašanja prisotnih, še posebej prisrčni pa so bila srečanja pisateljice s sošolkami izpred 70 in več let, ter sosedami iz rojstnih Lomanoš.

"Rodila sem se v Lomanošah. Vas sicer ni le korak od Radgone, je kar nekaj kilometrov. In ker so imeli geometri že takrat težave, je naša oddaljena zidana drvarnica, danes bi iz nje naredili počitniško hišico, stala v Podgradu. Meja na sredi dvorišča. Tako sem lahko rekla, da sem iz Lomanoš, ko sem šla po drva, sicer pa v Podgradu. Hiša stoji sredi polj, za njo je bukov gozdiček, a ne naš. Gornja Radgona je bila naša absolutna gospodarica. Tja smo pešačili po kakšne papirje, ne toliko kot danes, tja smo hodili v cerkev in seveda v šolo. Kakšen kilometrček poti med polji smo seveda do pozne jeseni prehodili bosi, mukotrpne čevlje smo si obuli na glavni cesti, posuti z gramozom. Veselo smo koračili po pamet in vedenje v šolo ob cerkvi svetega Petra. V nahrbtniku je bila najprej tablica, kak zvezek in lesena škatlica s svinčnikom in peresnikom. Radirka je bila že razkošje, tri barvice sem posojala v trisedežni dolgi leseni klopi. Imela sem otroško revijo Luč in pozneje Naš rod, kar smo brali vsi. In vendar sem že od prvih korakov vzljubila ta razred, predvsem zaradi dobrodušne, prijazne učiteljice. Da, že takrat sem vedela, da bom učiteljica. To in samo to", je razlagala priljubljena pisateljica, ki je dodala, kako ji je Radgona še vedno zelo pri srcu.

O zadnjem romanu Lahko noč, ljubezen moja, pa kako gre za njen iskren življenjepis, le imena so nekoliko spremenjena. Sama knjiga je dokaj šaljiva in vesela, žal pa tudi žalostna, ko se je spomnila 27. marca 1941, ko je v razredu izvedela, da bo Nemčija napadla Jugoslavijo. Učiteljica jim je podelila spričevala in s tem je že konec marca bil končan njen 1. razred OŠ, saj jim je povedala, da naj mirno gredo domov in da šola več ne bo delovala. Spomnila se je Karolina Kolmanič, kako je oba svoja sina rodila doma, ter še marsikaj. Posebej žalostna je bila predstavitev že znane in uveljavljene knjige Srečno, srebrna ptica, ki je bila izdana pred 44 leti (1972), a so jo pred nedavnim prevedli v angleščino. Gre za dogajanje iz 2. svetovne vojne, predvsem o zajetih ameriških in angleških vojakih. Nek ameriški pilot je pristal prav v njihovi vasi, saj je njegovo letalo bilo sestreljeno le nekaj metrov strah od hiše, kjer je Karolina rojena. Angleško verzijo so opremili tudi z zanimivimi fotografijami lepot iz Pomurja in Slovenskih goric, katere avtorica ima najraje... Sama pisateljica se vedno drži rekla nekega modrega človeka; Bodi dober do smrti, da boš mirno živel!

Karolina Kolmanič, ki sedaj živi in ustvarja v Murski Soboti je avtorica dvajsetih knjig proze (romanov, povesti in kratke proze) in zbirke dramskih besedil. Končala je učiteljišče v Mariboru in doštudirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani iz slovenščine in nemščine. Poučevala je na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in na Osnovni šoli II v Murski Soboti. Bila je dolgoletna mentorica Bralne značke. Objavlja tudi v literarnih revijah. Iz nemščine je prevedla roman Martina Alwooda Nosil sem smrt v svojem telesu. Članica Društva slovenskih pisateljev je od leta 1969. Je pa tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. Njene prve knjižne objave segajo v šestdeseta leta, l. 2000 pa je izdala svoj avtobiografski roman Ni sonca brez senc. Tudi sicer je v študijah in spremnih besedah o njenem opusu mogoče zmeraj znova zaslediti, da pri pisanju izhaja iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, zna preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Piše za vse generacije. Tiste, ki šele vstopajo v življenje in katerih razumevanje zakonitosti življenja se šele začenja. Ženske, ki se zaposlijo, doživijo prvo resnejšo ljubezen in prvo razočaranje, nato pa morajo skrbeti za otroke in se same prebijati naprej. Na drugi strani so zrele, že starejše ženske, ženske z življenjsko modrostjo in izkušnjami, ki so tem prvim v veliko oporo in tolažbo. Tu so seveda tudi najstnice, še povsem neizkušene, ki zgolj iz neke trme ali predstav, da bi pri svojih letih že morale biti dovolj zrele, doživljajo trpka razočaranja in krute usode. Vendar zgodbe teh najstnic niso opisane v tonu vzvišene morale ali pedagoško dvignjenega kazalca, ampak v napeti zgodbi, v kateri se mlade bralke in bralci najdejo, tudi čisto v sedanjem času. V vsakem romanu Karoline Kolmanič je mogoče najti pečat časa, v katerem je bil napisan.

Vse njene knjižne izdaje (Natančen popis vseh knjižnih in revijalnih objav Karoline Kolmanič je sestavil Franc Kuzmič), proza: Sonce ne išče samotne poti (1968), 2. izdaja (1992); Srečno, srebrna ptica (1972); Marta (1975); Sence na belih listih (1980), 2. izdaja (1997); Sanje o zlatih gumbih (1983); Tvoja skaljena podoba (1986); Sadovi ranih cvetov (1988); Klanec viničarke Ane (1992); Vračam vam soproga (1993); Pozno poletje (1994); Razcvet sončnice (1999); Lotosov cvet (1999); Ni sonca brez senc (2000); Zarja upanja (2003); Srebrno kolo (2003); Njena razpotja/Njena razpoutja (2004); Alba (2005); Čakam te, Dolores (2005); Pesmi odljubljenih (2007); Nila (2010); Svetloba v srcu (2011); Šolski zvonec ne izzveni (2014); Lahko noč, ljubezen moja (2015). Dramska besedila: Povejmo in se nasmejmo (2003).