Prvič: Globok poklon, vsa čast in krepak stisk roke v znak spoštovanja prleškemu intelektualnemu največ, gospodu Miranu Puconji! Govorec ki vé, kaj govori in mislec, ki misli svoje, ne instantno poenostavljene misli, prekopirane od bogsigavedi kod. Človek, ki stoji trdno na gori znanja. Erudit.

Drugič: Kaj od zgoraj naštetega poseduje komaj razumljen, nerazločen, nezanimiv in po nikakor razumljivi logiki postavljen na slavnostni oder pod mogočnimi hrasti on, ki je sodeloval v osamosvojitveni vojni tako, kot jih je sodelovalo na desetine, na stotine Prlekov? V čem je tako edinstven, da je poleg ostalega občinskega establišmenta imenitno sedel tam, v prvi vrsti, kjer bi morali sedeti slovenski akademiki, vladniki, ministri in njihovi stanovski kolegi iz drugih držav, škofje in veleposlaniki in diplomati, športniki in pisatelji in pesniki in prodorni mladi uspešneži?

Tretjič: Bravo Gašper Lovrec, suveren in talentiran gospodič, o katerem bomo Slovenci zagotovo še slišali. Kapo dol.

Četrtič: Je glas o proslavljanju pionirske epizode enotnega glasu slovenstva - razen Pahorja in dveh poslancev - sploh dosegel koga izven skoraj da vakuumsko zaprtega kroga samopašnih prleških primasov, zvečine zaposlenih na Vrazovi 1 in njihovih pajdašev? Kdo izmed nas, ki nas je menda 11.329, je sploh imel možnost participirati ob nastajanju proslave, ki je spet ne bo dolgih 50 let take?

Petič: Fotografije iz leta 1968 in tiste, na katerih mogočni prleški hrasti pod svojo gosto senco gostijo enormno množico ob stoti, stodvajseti obletnici spomina na Prvi Slovenski Tabor, so zgovorne, da bolj ne morejo biti. Koliko ljudi! Kaj pa minulo nedeljo? Da, gospa županja, prva med enakimi, res ste lepo in lično razstavili po prostoru tistih 917 stolov. A brez Prijateljev Radia Ognjišče, ki so - hvala ex župnik Andrej Zrim in gospa Marija Pušenjak v županjinem imenu! - ravno na nedeljski dan opravili vseslovensko srečanje prav v prestolnici Prlekije, bi jih bilo na mestu, kjer se je pred stopetdesetimi leti zbralo čez 7.000 ljudi, bore bore malo. Nas je bilo, Prlekov, na nedeljski proslavi sploh kakšnih 500?

Šestič: Kje je bil naš lokalni trubadur Samo Budna? So ga spet pozabili povabiti? Vso spoštovanje veselemu Tadeju Vesenjaku, vendar obeleženje tako mogočnega, edinstvenega dogodka ne more obstati pri vaškem hopa-cupa veseljačenju in veseličnem objemanju. Tudi blagozvočni Orfej, znanec najimenitnejših mednarodnih odrov bi lahko končno na glas povedal, kako po mačehovsko postopa z njim in njegovim talentom občina, ki je pevce k sodelovanju z niti ne preveč prikritimi grožnjami povabila tik pred zdajci!

Sedmič: Sklicevanje na taborsko trmo in naslanjanje na enotni apel izpred stopetdesetih let v primeru januarja napovedane, pred dnevi vložene tožbe sedmerice občin in njih skupne družbe JP Prlekija zoper ljutomersko občino in njeno prvo damo, je bogokletno početje! Kdo pa so gospa in gospodje, ki se z blebetanjem in oprijemajoč se taborskega dejstva zdaj postavljajo nad njih, ki, ker niso zmogli drugače, hočejo resnico in pravico doseči na edini inštanci, prek katere se to lahko doseže, na sodišču? Enormni znesek tožbe (tri milijone evrov) je sicer res - enormni, a kdo je začel vso to nesrečno povest o prleški novi vodi? Na tem mestu ponavljam vprašanje, ki sem si ga na tem portalu postavil pred meseci: kdo tukaj laže, ena županja ali sedem županov? Nekdo mora, da so tako vsaksebi. Bodo, vsi skupaj, ako bodo tako nadaljevali, nazadnje res dosegli, da bomo Prleki spet prvi - prvi, ki bomo zaradi pravice do čiste pitne vode morali vračati vse tiste milijone evrov, ki smo jih iz kohezijskih sredstev dobili prek novih vodovodnih cevi in vodohramov in celotnega sistema?

Osmič: Zakaj je moral najbolj usposobljen človek za taborska gibanja, do nedavnega prvi zgodovinar mesta, najeti kredit, da si je izplačal leta do pokoja, kamor je prenesel vso svoje bogato znanje in védenje? Ne veste? Zato, ker ga občinska gnada ni želela pri snovanju proslave. Zato, ker so se, oprostite mi prosim na izrazu, »poscali« nanj in na njegovo misel! Zato je pospravil svojo mizo, in je šel. Zakaj že, če je njegovo delovno mesto izpraznjeno, prva med enakimi noče, ne pusti na to mesto zaposliti koga drugega? Je res, da kani Knjižnica - naslednica čitalnice, v kateri se je rodila Béseda in iz nje Prvi Slovenski Tabor - na koncu pristati v rokah za to povsem neusposobljene medgeneracijske pisarne?

Devetič: Prvi med nami, srčno srečni dami, želim prijeten dopust. Naj se prepusti vetru in valovom na čolnu, s katerim jo bodo razvažali po Jadranu. Naj jim vsem tam teknejo tiste tolste, zlato pečene orade in brancini in perutničke in krminat´ljci, čevapi in stejki, s katerimi svojo Facebook stran tako rad zalaga njena boljša polovica. Dober tek!

Dejan Karba

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.