Moja pot v Ljutomer

Nisem vedela, da je bil ta postanek odločilen v mojem življenju, da bom za vedno ostala v Sloveniji, natančneje v Ljutomeru, si tu ustvarila svojo družino in športno ime.

Svetlana Oletič, nedelja, 23. september 2018 ob 08:041
Svetlana Oletič

Svetlana Oletič

V Ljutomer sem prišla leta 1994. Spomnim se meglenega hladnega jutra, ko sem se zbudila v avtu in se zazrla v okno. »Kje smo ?« sem vprašala in so mi odgovorili, da smo v Ljutomeru in se bomo ustavili na pijači. »Dobro, še en krajši postanek pred Mariborom nam ne bo škodil«, sem si mislila. Nisem vedela, da je bil ta postanek odločilen v mojem življenju, da bom za vedno ostala v Sloveniji, natančneje v Ljutomeru, si tu ustvarila svojo družino in športno ime.

Prihajam iz države, ki je nekoč bila Ukrajina, čeprav smo vsi govorili v ruščini. Dejansko to, da živimo v Ukrajini smo občutili komaj leta 1991, takrat, ko se je Ukrajina osamosvojila. Prej smo živeli v Sovjetski zvezi, potovali smo v Taškent, Baku, Rigo ali v Moskvo. Vsepovsod so ljudje govorili rusko in ni bilo posebnih razlik. Nekatere republike so bile bolj razvite, nekatere manj.

Moje korenine

Ukrajina pa je bila nekje vmes. Živela sem v mestu, ki je bilo veliko približno kot dve Ljubljani, v katerem so se nahajale štiri univerze. a zdaj živi samo nekaj tisoč ljudi, ki niso želeli sprejeti novega ukrajinskega predsednika, in novih vrednot. Ljudje, ki niso želeli po novem govoriti ukrajinsko in se učiti spet na novo napisano zgodovino. Za Ukrajino so postali teroristi. Začela se je vojna, ki še danes ni končana, ne glede na vse sprejete sporazume o premirju.

Ta regija si je želela osamosvojitve, ampak ji tega niso dovolili. Zdaj je to LNR, se pravi Luganska narodna republika, ampak do zdaj je še nihče ni priznal. Na tisoče ljudi je umrlo, porušenih je bilo na stotine hiš, ogromno ljudi je odšlo drugam, nekaj se jih je vrnilo in začelo živeti na novo. Ljudje so živeli skoraj leto dni brez pokojnin in brez plač; tovarne, banke, podjetja - vse je stalo, ni bilo elektrike, vode, hrane in najhujše - nenehno streljanje, ki še zdaj ni končano. Tisti, ki so ostali in preživeli, so se postopoma navadili na takšno življenje, popravili so svoje domove, njihovi otroci so začeli hoditi v šolo. Nekako jim gre. Zdaj že dobivajo pokojnine, plače, počasi se odpirajo trgovine in tržnice. Življenje se nekako normalizira, čeprav ljudje težko zapustijo svojo regijo, morajo iti po zapletenih poteh z avtobusi, še vedno jih čakajo minska polja in lahko spet in spet naletijo na streljanje. Nepojmljivo, kaj se je zgodilo, nihče ne ve, kako dolgo bo še to trajalo in kako dolgo bodo trpeli nedolžni ljudje.

Spomnim se, kako je bilo pred 24. leti. V Lugansku je obratovalo ogromno tovarn in podjetij, ki so proizvajali izdelke za celo Sovjetsko zvezo. Igrala sem v ekipi, ki je bila med najboljšimi štirimi ne samo v Ukrajini, ampak v celi Sovjetski zvezi.

Svetlana Oletič

Moja športna kariera

Vse igralke smo bile zaposlene v ogromni tovarni, tako kot so slovenski športniki zaposleni pri vojski. Bili smo dobro plačani profesionalni športniki. Nekaterim igralkam so bila dodeljena klubska stanovanja. Vedno nas je vozil klubski avtobus, na treninge in na tekme. Ko smo imeli tekme doma, smo stanovali v hotelu in imeli karanteno. V ekipi smo imeli zaposlene zdravnika in dva maserja, enkrat na teden smo imele sproščanje v savni. Vsako leto smo imeli priprave na morju, ki so trajale dvajset dni. Dobivali smo nagrade in premije, ampak želeli smo si novih dogodivščin, in smo odšli igrat nekam drugam.

Včasih je katera od igralk vsako leto zamenjala državo, včasih je ostala v tujini za vedno. Bile smo prvakinje Ukrajine in igrale ligo prvakinj ter pogosto potovale. Pri svojih dvajsetih letih sem preživela več kot tristo ur na letalu, s špansko ekipo, kjer sem igrala v play-offu in smo osvojile Pokal Španije - Copa de la Rejna.

Moja pot v Slovenijo

Moja soigralka iz Ukrajine je eno sezono igrala za Palomo Maribor in se spoprijateljila s trenerjem ter ga je povabila k sebi na obisk v Lugansk. Trener je prišel na naš trening in me takoj opazil ter povabil, da bi prišla igrat v Maribor. Na začetku sem se pripeljala v Slovenijo za dva dni na preizkus, potem sem šla nazaj v Ukrajino po svoje stvari in potem...

Takrat sem bila brez denarja, zato sem si sposodila 100 ameriških dolarjev za vlak, spakirala športno torbo in se pripeljala v Debrecen. Tam me je trener pobral z avtom in tako sva se pripeljala v Ljutomer. Po tistem postanku v Ljutomeru na kavi mi je rekel, da lahko gremo pogledat na šolo, ker imajo tu nekakšen turnir. Potem je še dodal, da bi lahko tudi igrala, če bi želela. Ne spomnim se, kaj mi je rekel natančno, ker sem slovensko znala bolj malo, sporazumevala sva se v lomljeni angleščini. Ni treba povedati, da sem se zelo dobro izkazala na tem turnirju in vse navdušila s svojo igro. Zvečer smo se znašli v hotelu z vsem vodstvom kluba in so mi  ponudili dvoletno pogodbo. Vsi so bili zelo prijazni z menoj in želeli moj odgovor.

Kaj pa jaz ? Nisem vedela, kaj naj naredim, samo zaupala sem tem ljudem. Spomnim se, da mi je trener rekel, naj se odločim, ali grem v Maribor ali ostanem tukaj, v Ljutomeru. Nisem imela dosti časa za razmislek. Tu sem se počutila varno in sprejeto. Odločitev je padla. Ostala sem v Ljutomeru. Na začetku sem živela v hotelu, potem sem nekaj dni živela pri svoji novi prijateljici in soigralki, potem pri eni starejši gospe, ki me je gostoljubno sprejela v svojo hišo. Čez kakšna dva meseca sem dobila svoje stanovanje v bloku, kjer so večinoma živeli upokojenci. Spomnim se premikanja zaves na drugih oknih in začudenih obrazov, ko sem včasih prišla pozno zvečer domov.

Ljutomer je moje mesto

Prvih svojih dni v Ljutomeru se spominjam skoraj s tesnobo. Moja soigralka je prišla k meni v hotel in sva si šli ogledat mesto. Po petnajstih, dvajsetih minutah hoje, ko sva prišli do lekarne in si ogledali hipodrom, je povedala, da je to vse. »Ne razumem ?« sem rekla in ni mi bilo nič jasno. »To je konec mesta,« mi je rekla in me čudno pogledala. Potem sem dojela, kam sem prišla... Niti si nisem mogla predstavljati, da sploh obstajajo takšna mala mesta, ki jih sprehodiš v dvajsetih minutah.

Pri nas v Ukrajini so bila mala mesta s približno 100 - 150 tisoč prebivalci. Takrat, če bi si upala, bi zakričala na glas od nemoči, razočaranosti in obupa. V hotelu sem jokala kot otrok, dokler nisem dobila obiskovalca. Gospod je prišel s pladnjem s pijačo, ker je mislil da sem ukrajinska plesalka, saj jih je bilo takrat v Sloveniji ogromno po nočnih klubih. Še nekaj let za tem sem morala v pogovorih večkrat poudariti, da sem športnica, da plesati na drogu pač ne znam in nisem zaradi tega prišla v Slovenijo.

V klubu so bile vse igralke zelo spoštljive in prijazne z menoj, tudi s trenerjem kluba nisem imela težav. Ekipa je ravno prišla v drugo ligo. Brez enega poraza smo zaključile sezono in se uvrstile v 1.B ligo. V Ljutomeru je bila takrat prava evforija. Na tribunah je bilo ogromno ljudi, vsi so glasno navijali in skandirali. Naslednje leto se je zgodba ponovila. V 1.B. ligi smo bile na prvem mestu in smo se uvrstile v najvišjo slovensko 1.A. ligo.

To so bila moja najboljša leta. Dobila sem slovensko državljanstvo po 11. členu in trenirala s slovensko odbojkarsko reprezentanco. Ženska odbojka v Ljutomeru je zacvetela in to tudi po moji zaslugi. V Ljutomeru sem bila kot živa legenda. Meščani so me vedno pozdravljali, nekateri so se zapletli v pogovor z menoj.

Moja slovenščina

V dveh mesecih sem se kar sama naučila govoriti slovensko, takrat še ni bilo nobenih tečajev. V svojem stanovanju sem imela vsepovsod obešene liste s slovenskimi besedami, da bi si jih lažje zapomnila. Ni mi bilo jasno na začetku, zakaj si moram zapomniti za vsako besedo v ruščini tri slovenske besede. Športno torbo so nekateri klicali potovalka ali taška. V ruščini za to obstaja samo ena beseda, ki se ji reče sumka. Kmalu sem tudi izvedela, da živim ne v Ljutomeru, ampak v Lotmerku in da se moram poleg slovenščine naučiti tudi dialekt.

Ko sem včasih šla na sprehod po mestu, sem imela tak občutek, da me poznajo skoraj vsi mimoidoči. Začutila sem prednost malega mesta in sem se navadila nanj. A ni čudovito, da v mestnem središču najdeš skoraj vse, od knjižnice do frizerskega salona in trgovine s čevlji ? 

Mesto sem že skoraj vzljubila. Povabila sem v Ljutomer svoje sorodnike in starše in vsi so bili očarani. V primerjavi z milijonskimi ukrajinskimi mesti, kjer kar mrgoli od ogromne množice ljudi, se jim je zdela Slovenija, posebej Ljutomer kot nekakšna oaza miru in tišine...

Sem odhajala in spet prihajala...

Čez dve leti je moja pogodba v Ljutomeru potekla in dobila sem ogromno ponudb, da bi igrala v drugih slovenskih klubih. Že prej sem spoznala svojega moža in nisem želela oditi daleč proč. Odšla sem igrat za Mursko Soboto, živela pa sem še vedno v Ljutomeru. V Murski Soboti nas je treniral trener reprezentance in smo imele vrhunsko ekipo. Na začetku so bili zastavljeni zelo visoki cilji, ampak zaradi pomanjkanja sredstev je vse šlo po vodi.

Imela sem težave s hrbtenico in sem se odločila, da neham z igranjem odbojke. Rodila sem dvojčici in so me poklicali, če bi spet začela igrati za Ljutomer. Punci nista bili stari še niti tri mesece, ko sem spet začela trenirati in igrati. Zamenjala sem svojo pozicijo, zdaj sem igrala na poziciji centra in še vedno mi je šlo dobro. Nekateri bi rekli odlično. Še nekajkrat sem zapustila ljutomersko ekipo in sem spet potem prišla nazaj, dokler nismo leta 2005 izstopili iz 1. lige.

Skoraj deset let je ljutomerska ekipa bila v 1. slovenski ligi, največji naš dosežek je bilo 4. mesto. Kot igralka sem bila dvakrat športnica občine Ljutomer, enkrat sem pristala na tretjem mestu. Ampak to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da sem s svojo igro navdušila ogromno otrok, ki so potem začeli trenirat odbojko. Odbojka v Ljutomeru je že zdavnaj imela tradicijo, ampak predvsem moška odbojka. V teh letih smo ustvarili tradicijo tudi v ženski odbojki, ki je aktualna še danes.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Rada imam obiske, rada imam sorodnike

Sorodniki in opotekajoča sreča

nedelja, 15. september 2019 ob 08:24
Polet s toplozračnim balonom

Moj tretji polet z balonom

četrtek, 5. september 2019 ob 19:181