A veste mogoče, o čem je nekoč sanjalo vsako ukrajinsko dekle, no - skoraj vsako? Dokler je še mlado, lepo in privlačno za posameznike moškega spola oziroma je zanimivo na trgu? Čimprej oditi v tujino, najbolje v Ameriko, lahko pa tudi v Anglijo, Francijo ali Italijo, v glavnem, v kako solidno evropsko državo in se tam poročiti z bogatim poslovnežem ter srečno živeti do konca svojih dni ... Ta princ ne rabi imeti belega konja, zadostoval bi že mercedes, ali BMW pa tudi modra kri ni nujna. Nujnih pa je nekaj sto tisoč evrov na računu, lahko pa tudi malo manj ... Sploh ni važno, kako izgleda ta princ in kakšne kvalitete ima, lahko je tudi grd in ima pivski trebuh, brez las in smisla za humor, majhne rasti in tudi s čudnimi nagnjenji - važno samo njegovo državljanstvo in debela denarnica. Ampak pustimo podrobnosti. Vse pravljice nimajo srečnega konca. Vse želje in sanje se nikoli ne uresničijo.

Zgodba se je začela v nikogaršnji državi, v mestu Vorošilovgrad, ki se je pozneje preimenoval v Lugansk, kjer je nekoč živelo več kot pol milijona ljudi, zdaj pa jih je mogoče samo nekaj deset tisoč. V tem mestu so bile štiri univerze, ogromno velikih tovarn, nešteto osnovnih šol. To mesto je imelo veliko letališče, ogromno gledališče, nekaj športnih klubov, ki so bili najboljši na državni ravni. Ženski odbojkarski klub »Iskra« je bil med štirimi najboljšimi ekipami še v bivši Sovjetski zvezi, ki je v teh časih štela več kot 250 milijonov ljudi. Mesto je cvetelo, bilo je ponosno na svojo arhitekturo, na številne parke, tržnice, ulice z mnogimi lokali ... In vendar je bil to začetek konca...

Zadnjič pogledam na uro ... Ob dveh ponoči je, jaz pa sem še vedno budna. Knjigo sem že prebrala do konca. Moje misli tavajo sem in tja, razmišljam o tem in onem, štejem ovčke, poskušam razmišljati o nečem lepem, kar se mi je pripetilo v življenju ... Ne pomaga absolutno nič ... Vstanem, prižgem računalnik in začnem tipkati. Rada bi nekaj napisala, ampak - kaj? Pravijo, da je najboljše pisati o tem, kar dobro poznaš. Zdi se mi logično, da bom pisala zgodbo o svojem življenju, kaj pa naj drugega pišem?

Naj napišem, kako je recimo prišlo do tega, da imam sedaj pet otrok, čeprav nikoli nisem bila takšne vrste punčka, ki bi sanjala o poroki in veliki družini? Ali naj napišem, kako sem pristala v skoraj najmanjši vasi na svetu, čeprav sem vedno želela živeti v velemestu? Ali o svojih sanjah, da bi postala slavna znanstvenica, astronavtka, zdaj pa poučujem šport na osnovni šoli? Lahko bi tudi napisala o svoji dalmatinki Moni Lizi, ki sem jo pretihotapila čez mejo. Ali o svoji mački Maši, ki je ostala brez repa in nas je na žalost zapustila ... Moje življenje je polno paradoksov in nerealiziranih ciljev, včasih tudi nelogično in absurdno ... Po spletu okoliščin, brez posebnih prizadevanj (ali pač?) mi je uspelo ustvariti  kariero v tujini in priti do solidnega življenjskega standarda, ki vsebuje hišico ob gozdu, dobro službo, pravega partnerja, ki je tudi delno odgovoren za številne otroke. Nisem dosegla in izpolnila vseh svojih ciljev. Ali jih je imelo sploh smisel postavljati ? Se ne bi bilo boljše  prepustiti  toku življenja in čakati, kaj bo?

Moj prvi spomin iz otroštva

Anapa ... Obala Črnega morja ... Zlati pesek. Stara sem pet let. Skupaj z mamo stojiva v vrsti za grozdje v trgovini  turističnega kampa. Stojimo skoraj dve uri in čakamo. Sline se mi že cedijo in komaj čakam, da si ga dam v usta. Takrat, ko končno držim vrečko z grozdjem, me preplavi občutek sreče in zadovoljstva. Dobili sva ga. Pravo belo grozdje. Ironično je, da zdaj živim v državi, ki je preplavljena z vinogradi in je vino skoraj cenejše kot pitna voda.

Zanimivo, kakšne drobne in včasih nepomembne stvari se nam odtisnejo v spominu ... S tega počitka na Črnem morju sem si zapomnila samo to: kako smo po dveh urah čakanja v vrsti jedli grozdje! Ne spomnim se niti tega, ali sem nabirala školjke ali ne, ali so imeli tam lunapark ali ne ...

Temu se reče epizodni spomin. Človeški možgani delujejo tako, da ohranijo nekatera prijetna osebna doživetja ali neprijetne izkušnje ter nenavadne pripetljaje, ki popestrijo vsak dan.

Malo olepšani spomini

»Naša zbirka spominov je prej impresionistična slika kot natančen »posnetek« dejanskega stanja. Dogodke si različni ljudje različno zapomnimo, saj jih vsak zaznava drugače. Interpretacija dogodka vpliva na to, kako ga bomo zapomnili.«

Vsak človek najraje govori o sebi, o svojih doživetjih, boleznih - karkoli, tudi na vseh skupinskih slikah človek najprej išče sebe, na vsaki način se hoče predstaviti pred drugimi v boljši podobi. Lepši kot v resnici. V času facebooka se ljudje slikajo mnogokrat, da potem objavijo svoje najboljše posnetke. S tem dejansko želijo potrditev, želijo, da njih drugi vidijo, tako kot oni sebe: lepe, pametne in poštene. Mogoče zato moje spomine bodo tudi malo olepšani ...

Kaj vse smo počeli

Svojega otroštva se spominjam zelo malo ... Živeli smo v starem stalinskem bloku, to so nižji petnadstropni bloki, ki so bili zgrajeni v petdesetih letih. Cele dneve smo preživljali zunaj, ali smo viseli na drogu, sedeli na klopci in kot kakšni morski prašički grizli sončnična semena, ali se šli skrivalnice. Pri tej igri smo morali zbrati 12 palic, jih dati na desko, ki je stala na opeki. Eden  je moral močno udariti z nogo po eni strani deske, da bi se vse palice razletele. Drugi jih je moral pobrati, v času, ko so se drugi skrivali. Dvenadcatj paloček se je imenovala ta igra. Bila sem najmlajša in sem ves čas pobirala te palice, ko pa sem jih končno zbrala, se je ne vem od kod nekdo  prikazal in udaril po deski, tako da sem jih morala znova in znova pobirati ...

Včasih smo zbirali prazne steklenice in jih potem nesli v zbirni center, kjer smo zanje dobili denar. Še zdaj se spomnim, kako smo čakali v grmovju na kakšnega pijanca, da spije do konca svoje pivo in mu pobrali steklenico. Včasih smo v vsaki vreči nesli po dvajset steklenic, a niso zdržale do konca in smo morali potem pobirati ostanke stekla. Ampak nič zato. Srečni smo bili, da smo zaslužili nekaj denarja.

Nekoč smo organizirali cirkus za starše, vadili smo čarovniške trike, bili smo klovni in akrobati. Prav nič se ne spomnim, v kateri vlogi sem nastopala, ker nisem imela posebnih talentov. Dozdeva se mi, da sem bila napovedovalka in režiserka, nekaj takšnega. Že od malega sem bila rada glavna in v središču pozornosti.

Moji starši

Moja mama je delala v zdravstvenem domu kot fizioterapevtka. Bila je strastna političarka, komunistka, zato je  vedno bila na kakšnih partijskih sestankih. Zvečer pa je šivala ljudem obleke za maturantski plese in za poroke. Moja starejša sestra ji je pri tem pomagala, jaz pa sem lahko samo opazovala. Pozneje sta mi celo dovolili prerisovati kroje ali jih izrezovati iz časopisa, na kar sem bila strašno ponosna.

Bila sem bolj fantovski tip in zato sem se najraje družila z očetom. Drsala sva in tekala na smučeh, igrala badminton ali odbojko. Oče je bil direktor manjšega gradbenega podjetja, inženir in vedno je bil oblečen v srajco s kravato, tudi če je šel v trgovino po kruh in mleko.

Spomnim se, kako sem ga vsak dan po službi prosila za drobiž, in ko sem ga zbrala dovolj, sem odpeljala vse otroke iz bloka po sladkarije v trgovino. Trgovka je samo debelo gledala, ko me je videla preštevati denar, čeprav nisem bila stara niti pet let.

Pred vstopom v šolo sem eno leto hodila v poseben vrtec, kjer  je bil zaposlen logoped, in tam sem morala delati vaje, da bi popravila izgovorjavo  r-ja. Vsi so neprestano zahtevali, naj jim povem besedo riba, in ko sem se že tega pošteno naveličala, sem jim zabrusila seledka. To je ime ribe, ki ni vsebovala -r-ja. Vsem je zdelo to strašno duhovito in domiselno.

Spomnim se, da sem večkrat iz vrtca domov prihajala kar sama in to nikogar ni motilo. Včasih sem kar odkorakala k svoji prijateljici ali k sosedi iz bloka, ki je pekla dobre palačinke. Da bi prišla k prijateljici v drugo nadstropje, sem morala iti mimo majhnega kužka, ki je spal spodaj na preprogi. Ko sem ga zagledala, me je vsakič napadla panika, njega očitno tudi in s predirljivim laježem se je začel vrteti v krog. Izgledalo je grozljivo, kot bi želel odgriznit svoj rep. Sem včasih predolgo zbirala pogum in nisem upala stopiti v blok. Še zdaj ne maram majhnih psov, velike pa obožujem.

Vez s starši

Moja vez s starši je bila zelo globoka. Starši so me vedno kovali v zvezde, in ker smo imeli v razširjeni družini nekaj zdravnikov, so vsi želeli, da bi tudi jaz postala zdravnica. Priznam, da sem bila deležna demokratične, mogoče celo permisivne vzgoje; moji starši so bili izobraženi, pod nobenim pogojem nobeden od njiju ni položil roke name niti me ne grajal. Ker sem bila »zlata deklica«, sem večinoma bila deležna pohval, pozneje kakšnih življenjskih nasvetov, na katere sem se požvižgala, saj sem bila preveč svojeglava. Pustili so mi svobodo odločanja, za kar sem jima iskreno hvaležna. Tudi zato, da so mi dovolili narediti določene napake v življenju oziroma sprejeti napačne odločitve, ki sem jih morala pozneje sama popraviti.
Še zdaj hranim doma veliko škatlo z maminimi pismi. V vsakem pismu mi je napisala, kako me ima rada in kako je ponosna name. Ni pa nikoli šla gledat, kako igram odbojko in tega ji niti ne zamerim. Pri nas je za to zadolžen oče. Spomnim se, kako se je pripeljal 80 km na tekmo, da bi me videl igrati v članski ekipi. Res sem začela igrati v prvi postavi in nisem igrala niti tako slabo, ampak oče je malo zamudil in tega ni videl. Videl pa me je narediti dve napaki pria sprejemu servisa. Po tistem me je trener takoj zamenjal in nisem več igrala do konca tekme. Prav nesrečna sem bila in me je bilo sram, da se nisem dovolj izkazala.

Domača šola

Pisati in brati sem se naučila pri petih letih. Moja starejša sestra Vita, ki je bila takrat stara dvanajst let, si je zlomila nogo in bila kakšna dva tedna doma. Ne vem točno, s kakšnim razlogom, mogoče da bi jaz pomagala sestri ali bi sestra pazila name in me zato ne bi bilo treba peljati v vrtec, sem tudi jaz ostala doma.

Neprestano sem jo prosila, naj mi nekaj prebere in tako se je modro odločila, da me raje nauči  brati, ker bo potem imela pred menoj mir. Seveda z menoj ni bilo tako lahko, saj sem se želela naučiti še pisati in še in še ...  Imeli sva že celo šolo, z ocenami vred, in ko je mama prišla iz službe, jo je čakalo moje tožarjenje s solzami, ker mi je sestra dala oceno 2.

Prav nemogoča sestra sem bila, zato sem včasih tudi dobila svoje. Sestra ni odobravala permisivne vzgoje. Starša sta bila zelo inteligentna in napredna, vse konflikte sta reševala zgolj s pogovori, ki so izgledali nekako takole: »Vita, no, pa daj ji 5, da ne bo jokala ...« Sestra pa zabrusi nazaj: »Ne, pa ne bom, ker nič ne ve ...« Mama pa dalje: »No, pa daj, Vita, vsaj 4 ji daj.« In tako naprej, dokler nista prišli do kompromisa in ji je mama nekaj obljubila.

Oče se ni nikoli vmešaval v naše zadeve, tudi pozneje se ni nikoli zanimal za ocene, čeprav se je njemu zdelo samoumevno, da imajo njegove hčerke odlične ocene. Niti enkrat me ni vprašal, če sem naredila nalogo ali vadila za test. Vsakič me je nagovarjal z vzdevkom »dvoječnica« čeprav je vedel, da imam same petke.

Dnevnik sem začela pisati, preden sem šla v šolo. Še zdaj se spomnim svojega zapisa ob prvem šolskem dnevu. Vprašala sem se, ali mi je sploh treba hoditi v šolo, če že znam brati, pisati, računati, v glavnem vse, kar človek v življenju potrebuje.

Očitno mi je to pisanje dnevnikov prešlo kar v navado...