Čas menjave ure na t.i. zimski čas je tudi čas, ko postanejo jutra svetlejša, večeri pa temnejši in ki se zgodi zadnji vikend v mesecu oktobru in sicer v noči iz sobote na nedeljo. To je tudi čas, ko obeležujemo dva praznika, ki si sledita 31. oktobra in 1. novembra; Dan reformacije in Dan spomina na mrtve.

Prvi simbolično obeležuje nastanek slovenskega knjižnega jezika, ker smo Slovenci v tem obdobju dobili prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku, Katekizem, ki ga je leta 1550 napisal Primož Trubar. Točno 31. oktobra pa bi naj nemški duhovnik Martin Luther nadškofom v mestih Mainz, Brandenburg in Magdeburg poslal pismo z znamenitimi 95 tezami o odpustkih v katoliški cerkvi. O tem ali je omenjenih 95 tez nabil tudi na vrata cerkve v mestu Wittenberg, pa so mnenja zgodovinarjev zelo deljena in po mnenju nekaterih za to dejanje naj ne bi bilo nobenih dokazov.

V Sloveniji Dan reformacije kot dela prost dan obeležujemo od leta 1992. Protestantska oz. evangeličanska cerkev pa je druga največja verska skupnost v Sloveniji, največ vernikov pa živi prav na našem koncu države in sicer v Prekmurju. Evangeličanska cerkev ta dan obeležuje s številnimi bogoslužji in proslavami.

1. november ali Dan spomina na mrtve je različica krščanskega praznika vseh svetih, katerega korenine izvirajo še iz poganskih časov, ko je bil čas okoli zimskega sončnega obrata čas mrtvih, katerih duše naj bi se v dolgih večerih vračale v svet živih. Krščanstvo je zato na podlagi teh verovanj umrle prikazovalo kot duše v vicah, katerim je bilo treba nameniti molitve, da bi se očistile grehov in odšle v nebesa. To se je dogajalo 1. novembra, na dan vseh svetih in tudi 2. novembra, na krščanski dan vernih duš. V Sloveniji sicer praznik spomina na mrtve obeležujemo od leta 1959 in je tudi dela prost dan. Ta dan naj bi z obiskom pokopališč in raznih drugih spominskih obeležij obudili spomin na svoje mrtve svojce, prijatelje in druge preminule.

V tem obdobju, v noči iz 31. oktobra na 1. november pa postaja vse bolj popularna t.i. noč čarovnic, ki ima svoje začetke predvsem v angleško govorečem svetu in je nekakšna različica krščanskih vseh svetih, izhaja pa pravzaprav iz že omenjenega verovanja keltskih ljudstev, da v tej noči, katero so imenovali samhain, mrtvi vstanejo iz svojih grobov in pridejo v svet živih. V tej noči naj bi se Kelti preoblekli v strašljive kostume, zato da bi jih tavajoči duhovi zamenjali za svoje in jih pustili pri miru, nekateri pa so duhovom darovali slaščice, da bi jih pomirili. Prižiganje buč v tej noči pa naj bi izviralo iz srednjeveške Anglije, ko naj bi nekateri ljudje od hiše do hiše prosili za hrano, v zameno pa opravili molitev za mrtve in darovali izdolbeno bučo s prižgano svečo, ki naj bi ponazarjala dušo, ujeto v vicah. Žal je omenjena noč postala vse bolj skomercializiran dogodek, ki se je pri nas začel uveljavljati predvsem po osamosvojitvi in je priljubljen predvsem pri mlajših generacijah, katere pa se v veliki večini verjetno ne zavedajo izvora in pomena tega običaja, saj je za razliko od prej omenjenih praznikov dandanes namenjen predvsem zabavi, zato ga trgovci s pridom izkoriščajo in oglašujejo.

Kakorkoli že, prihajajoči temnejši dnevi in prazniki so vseeno izvrstna priložnost za umirjanje vse bolj hitrega življenskega tempa, čas za premislek o kakšnih stvareh, za večerna druženja, ki so zaradi vse bolj intenzivnega prodora moderne tehnologije v naš vsakdan vse bolj redka in kratka ter za razmislek o tem, zakaj smo ljudje dandanes kljub neprestanim dražljajem in dogajanju in vsej mogoči tehnologiji okoli nas vse bolj osamljeni in nesrečni. Morda bo v času prihajajočih praznikov kdo našel odgovor tudi na ta vprašanja!