Prostovoljke v DSO Ljutomer: Pomoč ljudem in želja po novih izkušnjah

Pogovarjala sem se z Andrejo Mekicar, Saro Makovec in Urško Rodi - študentkami Zdravstvene fakultete Ljubljana, ki so pred tem srednjo šolo končale na Srednji zdravstveni šoli Murska Sobota. V kratkem pogovoru so opisale izkušnjo prostovoljnega dela v Domu starejših občanov med pandemijo, kakšni so njihovi pogledi na (ne)upoštevanje ukrepov in zakaj so se za delo odločile.

Vabljeni k branju.

Prvo leto vašega študijskega življenja je bilo prekinjeno, zaradi pandemije novega koronavirusa. Kako ste kot bodoče zdravstvene delavke na samem začetku dojemale dogajanje?

Kot zdravstvene delavke smo dojemale situacijo popolnoma drugače kot ljudje, ki niso izobraženi na tem področju. Zavedamo se poti prenosa okužbe, zato nas ni zajela panika, tako kot večino ljudi. Vse tri so nas presenetili strogi ukrepi, predvsem zaprtje fakultet in ostalih javno izobraževalnih ustanov. Presenetilo nas je tudi, da so velikokrat mediji širili napačne in nekoristne informacije, kar se tiče varovalne opreme in razkuževanja.

Študentski domovi so se zaprli, javni promet se je ustavil. Kako je bilo priti domov sredi marca?

Odhod iz fakultete na sredi drugega semestra nas je seveda vse presenetil. Jaz in Sara sva bile v ponedeljek zjutraj na faksu, ker smo opravljali kabinetne vaje, ko je prišla referentka in nam sporočila, da moremo čim prej zapustit fakulteto. Vse pa lahko povemo, da nam je odmor dobro del.

Odločitev za prostovoljsko pomoč v Domu starejših občanov Ljutomer ste sprejele samostojno. Kaj vas je v to prepričalo?

Pri tej odločitvi smo v bistvu pomagale ena drugi, saj smo se vse naenkrat odločile, da gremo in če ne bi šla ena, verjetno ne bi šla nobena. Glavni namen sprejetja te odločitve pa je seveda bil pomoč ljudem in želja po novih izkušnjah.

Kako ste se počutile, ko ste prvi dan šle na delo v DSO?

Počutile smo se zmedeno, saj smo šle v neznano. Nismo točno vedele kaj se bo dogajalo, kako delo poteka in kakšni so stanovalci v domu. Prvi dan je bil za vse en najbolj stresnih dni, saj smo sprejeli kup enih pravil in se v zelo kratkem času (par ur) naučili nekaj, kar se v štirih letih srednje šole nismo.

Kako je potekal delovni dan?

Naš delovni dan se je začel ob šestih zjutraj, ko smo zapustile Bioterme. V dom smo prišli ob 6.15 in takoj začeli s preoblačenjem. Najprej smo se oblekli v svoje uniforme in nanje še ostalo zaščitno opremo. Pod to opremo je mišljeno skafander, rokavice, zaščita za čevlje in lase, vizir ali očala. Ob pol sedmih zjutraj smo bili na oddelku in pričeli z delom. Delo čez dan je zajemalo jutranjo nego stanovalcev, razdeljevanje obrokov, hranjenje ljudi, dajanje zdravil, merjenje vitalnih funkcij in skrb za čiste plenice. Delovni dan je potekal 13 ur, od pol sedmih zjutraj, do pol osmih zvečer. Med tem časom smo imeli dve pavzi, ki sta trajali približno 45min, eno ob 11.00 in eno ob 16.00. V teh pavzah smo dobili dva topla obroka, ki so jih za nas pripravili v kuhinji. Vedno, ko smo šli na pavzo, smo se slekli iz celotne opreme in ko smo šli nazaj na oddelek smo se mogli ponovno obleči v skafander in vse ostalo.

Se vam zdi, da javnost razume kaj se dogaja na prvih frontah boja proti koronavirusu? Kako bi ocenile splošno upoštevanje nošnje mask in razkuževanja rok?

Vsekakor se javnost ne zaveda kaj se lahko zgodi, če se virus razširi tako kot se je razširil npr. v Italiji. Še vedno si upamo trditi, da je naše zdravstvo močno in lahko prenese marsikatero epidemijo, ampak še vedno smo vsi samo ljudje z željo po mirnem in spontanem življenju. 
Ljudje v Sloveniji so se po našem mnenju kar vestno držali vseh varnostnih ukrepov, ampak se mi zdi, da niso bili dovolj natančno obveščeni o vsem skupaj. Lahko imaš ti masko na obrazu in te le-ta zaščiti pred virusom, ampak če maske ne zavržeš in jo pospraviš v predal v avtomobilu, si naredil še dodatno škodo. Prav tako lahko povemo za razkuževanje rok, o katerem so mediji poročali kot da je to samo po sebi zdravilo pred covid-19. Če si ti ne veš pravilno razkužiti rok, si lahko še bolj nevaren za sebe in ostale.

Med delom v DSO ste bivale v Biotermah. Kako bi opisale to izkušnjo?

Tako je, od začetka in konca dela smo bile v glamping centru Bioterm Mala Nedelja. Po končanem delu pa smo tam ostale še en teden v obvezni izolaciji. Ta izkušnja je bila super, saj so hiške v katerih smo bivale, res lepo urejene. Zraven hišk je tudi ribnik in igrišče za odbojko na mivki, tako da smo več časa preživljale zunaj kot pa v hiškah.

Je bila izkušnja lažja, ker ste bile skozi celoten proces skupaj?

Seveda, poznamo se že skoraj 5 let, v srednji šoli smo bile 4 leta sošolke in kot sem povedala prej, če ne bi šla ena, ne bi šla niti druga.

Kaj želite, da bi bralci vedeli, razumeli, upoštevali?

Želimo si, da bralci ob koncu tega intervjuva odnesejo neko pozitivno zavedanje o pomembnosti vseh zaščitnih ukrepov glede virusa. In kar je v današnjem času najbolj pomembno, da se ljudje začnejo zavedati solidarnosti in strpnosti do sočloveka in da tudi z majhnimi dejanji lahko marsikomu spremenijo pogled na svet - mogoče je to dejanje samo nasmeh ali topla beseda.