Pred dva in dvajsetimi leti sem postala mamica dvojčicama. Prvič. Takoj dvema otrokoma. Spomnim se neprespanih noči, neprenehnega dojenja, pozneje črpanja mleka podnevi in ponoči…Bilo je težko, pa tudi lepo obenem…Oba sva bila brez službe, nisem dobila nobene porodniške, zgolj otroški dodatek…Šivala sem posteljnino in oblekice puncam. Da bi nekaj zaslužila, sem se spet začela profesionalno ukvarjati z odbojko. Punci sta bili takrat stari komaj tri mesece. Ampak je šlo….Nekako…Nekoč smo pogledali stari posnetek, ko sta punčki praznovali eno leto. Potegnili sta ven svojo škatlo z igračami, notri so bili stara kuhalnica in mislim, da tudi zobna ščetka, neuporabna. Pa še nekaj stvari, ki nikakor ne bi spadale med moderne igrače.

Sedaj sta študentki biokemije in radiologije v Ljubljani, ena bo kmalu začela pisati diplomo. Oktobra je tudi praznoval svoj osmi rojstni dan moj najmlajši, peti otrok v družini. Naša sreča in naše sonce. Res je, kar dolgo smo čakali nanj…

Sama sem pri 22 letih prišla v Slovenijo, oziroma že par mesecev prej. Tu sem pozneje praznovala svoj rojstni dan. Sedaj se mi zdi kar pogumno dejanje: pri tako mladih letih se odločiti za selitev v drugo državo. Dejansko sem prišla v Slovenijo z eno športno torbo, to je bilo vse moje premoženje. Poleg znanja v igranju odbojke. Uspelo mi je ustvariti dom in veliko družino. S številnimi otroki.

Gledala sem intervju z Mihaelem Lajtmanom, ruskim filozofom, ustanoviteljem mednarodne akademije Kabala. Spregovoril je o ljubezni in družinski sreči. Kaj je sploh kabala? Dobesedno v prevodu iz hebrejščine pomeni »prejemanje«. Kabala je z mistiko prežeta ezoterična smer oziroma z okultno razlago prežet judovski filozofski in verski nauk.

Na vprašanje, zakaj se je v zadnjih štiridesetih letih zgodilo dvakrat več ločitev, je odgovoril takole: »V današnjem času človek težko obdrži svojega partnerja oziroma družino, ker smo vsi veliki egoisti. Kar naporno je nekoga prenašati ob sebi ure, ne šele dneve in leta. Ljudje se naučijo živeti eden mimo drugega, vsaki dejansko živi svoje življenje. Zato moramo narediti naše življenje znosno, karseda udobno. Da nas ne ovira partner in vi ne ovirate njega. Seveda tole ne gre brez konfliktov, ker vsaki ima svoje želje, ampak se moramo naučiti sklepati kompromise. Ti meni – jaz tebi.«

»Kaj pa ljubezen?« ga je vprašal novinar. »Kdo pa kaj tu govori o ljubezni? Kakšna ljubezen neki?..« je nadaljeval Mihael. »Včasih nekateri pravijo: ljubezen je odšla… Če so ljudje dobro vzgojeni in kulturni, ter spoštujejo eden drugega, bodo naredili vse, da bi njegovemu partnerju bilo udobno živeti v tem sožitju. Kaj je pravzaprav zakon? Zveza dveh ljudi, ki zadovoljujeta svoje potrebe po hrani, tudi seksu…Čeprav se seks oziroma potreba po seksu vsake toliko časa spreminja in ni to bistvo zakona. Nekoč so faraoni živeli samo 22 let in vse so jim nosili na pladnju, jedli samo najboljše meso in zelenjavo, samo eko in bio izdelke. Imeli so zadovoljene vse svoje potrebe. (Ta podatek sem si zapomnila, ker se spet ponavlja številka 22.) Mogoče zato v teh starodobnih časih ni prihajalo do ločitev, ker so ljudje dejansko živeli zelo malo? Primarna naloga staršev je skrbeti za svoje potomce, če je med njimi ljubezen ali je ni. Čustva niso tako pomembna, ne glede na ohladitev svojih čustev starši morajo skrbeti za otroke do svoje smrti. Če starša gresta narazen, posebej, če odide oče in zapusti otroka z mamo, otrok razume to kot izdajalstvo s strani očeta. Nikoli mu tega ne bo oprostil in pozabil. Ker misli, da je izdal njega.«

Zanimivo, kako je spregovoril o predstavnikih moškega spola. »Moški bo imel rad svojo ženo in nikoli je ne bo zapustil, če bo vsaj malo podobna njegovi mami. V Tori, ki velja za temelj Svetega pisma judovstva je črno na belem pisalo, da so nekoč nevesto najprej dali živet k tašči, da bi spoznala navade svojega bodočega moža: kaj on rad je, česa ne mara in tako naprej…V resnici nevesta se bo naučila biti mama za svojega bodočega moža in potem bo on gledal na njo kot otrok. Nikoli je ne bo zapustil. Kot ne bi zapustil svoje mame. A se spomnite tega: »Ne bom tvoja mama, če bi rad mamo in ne ženo, poberi svoje stvari in oditi. K svoji mami.« Prav to je napačno. Nekateri gredo narazen včasih zaradi tega, ker ženska noče igrati vloge mame. » Saj ni to tako težko, ne da? Včasih ga moramo spomniti, da naj si obleče jakno, če je zunaj pet stopinj ali da naj sleče pulover, če sveti poletno sonce. Ali mu pripraviti toplo večerjo in ga najmanj trikrat poklicati k mizi. Ker on v tem času gleda šport in vas ne sliši, se pravi ne utegne. Mama bi naredila tako, da bo počakala z večerjo po športu. Včasih ga moramo s pretvezami zvleči v trgovino in mu tam kupiti oblačila. Kot bi mama naredila svojemu otroku. Takrat bo moški naredil vse za svojo žensko. Ji prinesel zvezde z neba.

»Najbolj od vsega ženska želi pozornost do sebe in do svojih otrok. Moški nikoli ne more roditi, zato zavedno ostane otrok, kateri potrebuje mamo. » je povedal Mihael.

Na Syracuse University v državi New York so ugotovili, da zaljubljeni moški postanejo bolj neumni kot sicer, ženske pa bolj pametne. Še en dokaz temu, da, ko moški gledajo lepe ženske, izgubijo pamet. Pri poizkusu so imeli nekaj zaljubljenih parov. Ženske so reševale težke algoritme, moški pa samo gledali in so pozabili, kako se rešuje osnovnošolske matematične račune… Mihael Lajtman je še enkrat potrdil, da moški gleda samo na zunanjost, čeprav vsak moški ima svoje oko za lepoto: »Ženska je zanj lahko popolna bebka, ampak ga to ne zanima tako zelo. Ženska na moškega gleda popolnoma drugače, jo predvsem fascinira njegovo bogastvo, ali njegova pamet, ne pa zunanjost.«

»Kaj pa naj bi bila ljubezen z vidika kabale?« ga je vprašal novinar. »Z vidika kabale je ljubezen naučeno medsebojno dopolnjevanje, pravilna kombinacija sprejemanja in dajanja.«

Niti slučajno ni treba vsemu temu verjeti…Lahko pa o tem razmislite…

Zanima me, kaj bi zdaj rekel Mihael Lajtman. Kaj kabala misli o koroni. Sedaj bodo marsikateri pari spet pred to grozno preizkušnjo, ko bodo morali cele dneve preživljati skupaj. Poleg zdolgočasenih otrok, ki bodo spet založeni z nalogami in ubogi starši jim ne bodo znali pomagati. Ste slišali, da na Kitajskem že imajo dva primera smrti moškega in ženske od srčne kapi, ki sta pomagala svojim otrokom pri matematiki? Eden otrok je bil šele tretješolec…

A smo lahko pozitivni v tem času? Lahko…Če pogledamo nazaj na vsa zgodovinska obdobja in se spomnimo obdobij vojn in smrtonosne kuge, smo še vedno na boljšem, ne da? Imamo eden drugega (vsaki ima nekoga), imamo svojo družino, službo, otroke, streho nad glavo in lahko uresničujemo svoje osnovne potrebe…Za drugo še bo čas…