Ksenija Kolar Švarc in Iztok Švarc sta ob koncu septembra zbolela za koronavirusom. Na priporočilo njunega osebnega zdravnika dr. Saša Duha in po svoji lastni presoji sta se odločila, da javno izpostavita svojo izkušnjo okužbe s koronavirusom in prebolevanja. Kot pravita, se bo ob tem mogoče opogumil še kdo, mogoče pa bo njuna izpoved komu celo pomagala.

V zapisu, ki sta nam ga posredovala in ki ga spodaj objavljamo v celoti, je tako zapisano vse od suma na okužbo, skozi težke dni spopadanja z visoko telesno temperaturo in močnim kašljem, do nasvetov, kaj lahko vsak stori, če zboli in kaj je njima pomagalo pri prebolevanju tega virusa.

---

NAJINA IZKUŠNJA : PREBOLELA SVA KORONAVIRUS, NI BILO ENOSTAVNO...POSLEDICE OSTAJAJO

Z možem sva se odločila, da javno izpostaviva najino izkušnjo okužbe s koronavirusom...mogoče se bo opogumil še kdo, mogoče bo najina izpoved komu celo pomagala...

Živimo v času, ko se marsikatera družina sreča z okužbo koronavirusa. In ko se to zgodi, se zgodijo tudi negativni občutki kot so strah, stiska, občutek nemoči, izolacija, karantena, vprašanja na katera ni odgovora... sledi prebolevanje...reorganizacija življenja v hiši, kjer je več družinskih članov in za katere želiš, da bi ostali zdravi.

IMAM OBČUTEK, DA IMA KORONAVIRUS PREDSIMPTOME, na katere mogoče nismo dovolj pozorni. A nam sporočajo, da se v telesu že nekaj dogaja. Vsaj pri meni se je že kak teden pred nastopom prvih simptomov pojavil nek udarjajoč tinitus v ušesih, katerega sem doživela prvič in si nisem vedela pojasniti zakaj in odkod prihaja. Pojavljal se je podnevi in ponoči, kot bi mi »štemalo« v ušesu. Pojavljal se je tudi čuden občutek majavih tal pod nogami, sploh, ko sem dlje časa morala kje stati pri miru ali sem glavo nagnila nazaj.

Par dni pred nastopom prvih simptomov sem pričela pokašljevati, in pri tem me je zabolelo v prsih. Čez par dni sem pričela izkašljevati, kašelj ni bil več suh in sem mislila, da sedaj bo pa v redu. Pa je v petek, 25.9. v službi nastopil močan glavobol, utrujenost, bolečine v ramah in hrbtu (kot bi nosila težek nahrbtnik), izmenjevanje mrzlice in notranje vročine, kot bi mi od znotraj navzven gorelo telo. Tega občutka še nisem doživela nikoli. Bila sem vroča po celem telesu. Komaj sem čakala, da pridem domov. Pri vožnji do doma me je v avtu obhajala slabost. Doma sem si izmerila temperaturo a je bila 36,2. Nisem točno vedela kaj se dogaja z menoj. Vzela sem tableto proti glavobolu in šla počivat. Glavobol ni minil kljub močnemu analgetiku vsaj 5 ur.

Naj omenim, da je v tem času v našem zavodu že bila ena sodelavka okužena, a nisem polagala pozornosti na to, sploh nisem pomislila, da bi lahko bila okužena jaz. Verjela sem, da virus napada šibkejše, starejše, ljudi s pridruženimi boleznimi...nisem imela nobenega strahu, da bi se lahko okužila. Da bi imela gripo kdajkoli v življenju se ne spomnim. Sem načeloma zdrava, prav tako mož in se kolikor se le da izogibava pogostemu bombardiranju s korona novicami na televiziji in socialnih omrežjih. Živiva zdravo, se veliko gibava, zdravo jeva, jaz veliko berem in imava dokaj pozitiven pogled na svet. A vse to ni merilo, da bi se te virus izognil...pomaga pa pri prebolevanju tega skrivnostnega virusa.

In ko razmišljaš kje bi se lahko okužil, odgovor težko najdeš. Namreč držala sva se ukrepov, uporabljala maske, umivala in razkuževala roke, se izogibala druženjem z veliko ljudmi...greš pa v trgovino, na pošto, na banko, na bencinski servis, v knjižnico...res pa je, da je v našem zavodu par dni pred menoj bila ena sodelavka okužena, mož pa je v tednu pred okužbo strankam osebno službeno vročal veliko karantenskih odločb...a še vedno ne moreš zagotovo trditi, da je okužba prišla ravno iz tistega naslova.

Dva dni zatem, bila je nedelja, 27.9. 2020, je zjutraj mož vstal z rahlo povišano temperaturo (37,2) in tožil o bolečinah v mišicah in sklepih. Do 12. ure je vročina narasla na 38,9. Pričela sva sumiti, da bi lahko šlo za koronavirus. Moje počutje je bilo brez nekih posebnosti, spremljalo me je le tiščanje v glavi. Možu je vročina naraščala v višave, zato sva vseeno poklicala na urgenco v Ljutomer, dežural je naš osebni zdravnik dr. Sašo Duh, ki naju je takoj naročil na testiranje za koronavirus. Ob 17. uri popoldan sva bila naročena na odvzem brisa v Murski Soboti. Jaz sem peljala, moža je tako kuhalo, da je ležal na sedežu poleg mene. V Murski Soboti pa kolona vozil, ki se je menjavala iz minute v minuto. Nisem mogla verjeti, bila sem šokirana koliko ljudi se hodi testirat in to nenehno. Avti so se samo pridruževali. Bris so nama odvzeli kar skozi okno avtomobila. Meni odvzem ni bil nič posebnega, malo nelagodja in neprijeten občutek v nosnicah, možu pa je odvzemanje brisa bilo zelo mučno. Bil je ves solzen in šlo mu je na bruhanje, bolelo ga je nekje v možganih. Na hitro sva še povprašala kaj lahko sploh vzame, da bi mu padla vročina, saj so bile okrog teh zdravil neke polemike, pa je medicinska sestra, ki je jemala bris mirno odgovorila, da karkoli kar znižuje vročino. In seznanila naju je, da bova v roku 24 ur izvedela za rezultate testa.
Ko sva se vozila domov, sva bolj malo govorila. Mož je bil ves vročičen in z bolečinami v mišicah in kosteh.

Jaz sem takoj, ko sva prišla domov poklicala starše in jim povedala, da sva bila na testiranju, in da naj ne prihajajo na obisk, ker sva mogoče okužena. Na srečo se nismo družili že ves teden pred izbruhom najinih simptomov, ker sva imela z možem popoldanske obveznosti.

Prav tako sva sporočila v službo, da naju naslednji dan ne bo dokler ne izveva rezultatov testa. Tudi hčera, ki je srednješolka je iz preventive ostala naslednji dan doma in ni šla v šolo.

PONEDELJEK, 28.9. 2020 - POZITIVNA!!!

Čakanje na klic in rezultate testa. Pridružilo se je tiščanje v prsih. Še preden so naju obvestili sva se že miselno nekako naravnala na to, da bova sprejela to kar nama bo dano. In najine slutnje je klic epidemiologinje iz NIJZ le še potrdil. Oba sva bila pozitivna na koronavirus.
Potem je sledilo obveščanje v službo obeh, obveščanje osebnega zdravnika, obveščanje staršev, klicanje hčerinega razrednika...in iskanje načina kako zaščititi hčero, da se ne okuži.
Vse je nekako še šlo, le kuhinjo in kopalnico imamo v hiši eno. Tako, da smo pač tema dvema prostoroma posvečali še več razkuževanja. 17-letnici pa se tudi ni bil problem izolirati in zapreti v sobo. Hvalabogu je po desetih dneh karantene ostala zdrava in je lahko šla v šolo.

Nama pa so se iz dneva v dan pridruževali simptomi in prebolevanje se je pričelo. Korona naju je opremila s »puno bojno opremo« kot v šali rada rečeva: glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, mož je rekel, da ga še koža boli, nisem se ga smela prav dotakniti, slabosti, vrtoglavice, omotica, zabasan nos, bolečine v hrbtu, mrzlica, tiščanje v prsih kot bi ti kdo položil velik kamen na prsi, težko dihanje ter 12 dni izgube vonja in okusa, izguba apetita, občuten upad energije. Nisva vedela kaj jeva, kaj pijeva, če ne bi tistega videla. Jaz sem v ponedeljek vonjala še zelo močne vonjave kot so pralni prašek, mehčalec, deodorant, ostale dni nič od nič. Mož prav tako. Mož je imel še vročino, jaz ne. Občasno se je pojavila tudi kaka driska. Mož je kašljal bolj, jaz malo manj. Mene so bolj mučili glavoboli (z glavobolom vstaneš in z glavobolom greš spat), omotice - ko sem pri pomivalnem koritu pomivala posodo, sem morala biti naslonjena na le tega, da sem lahko držala ravnotežje. Hitri gibi, obrati glave, hitra hoja...ni šans. Slabo počutje...pometeš kuhinjo in moraš iti počivat, ker ti je slabo.

Tako sva prvi teden (hvalabogu je bilo lepo in sončno vreme) prevegetirala na ležalnikih na soncu na zelenici pred hišo (beri »ležiš in se slabo počutiš«), ker si res hudo utrujen in slabega počutja. Hiša se je tako nenehno lahko zračila. Hčera je tu in tam prišla iz sobe in pogledala kako sva ter nama na varni razdalji odložila tekočino. Apetit je bil na nuli in vsaka žlica juhe nama je predstavljala problem, ker sva bila po treh žlicah tako zadihana, da nisva mogla več jesti. Res posebno stanje je vladalo v najinih telesih. Podobno je bilo kot da bi te povozil vlak, pa bi vstal in bi pripeljal drugi vlak, ki te spet spravi na tla. Vstaneš in padeš, vstaneš in padeš, ker imaš občasno občutek, da si že malo bolje, a ti virus hitro pokaže, da je on vladar v tvojem telesu. Jemlje ti fizično kondicijo, mišično te oslabi. A ne preostane ti drugo kot preboleti, iti čez to stanje, biti hvaležen za vsak trenutek, vsako jutro, vsak dan, ki ti je dan, pa neglede na to kakšen je. In ostati pozitiven - skupaj sva v življenju že šla skozi marsikatero (pre)izkušnjo, premagala bova tudi totega vraga - to sva si govorila vsak dan. Veliko sva se pogovarjala (kolikor nisva spala) in se še bolj zbližala v teh težkih trenutkih.

Drugi teden je stanje bilo zelo podobno prvemu tednu. Stopnjevala se je zadihanost, sapa je postajala težja. Noči so bile včasih tako neznosne, da si komaj čakal, da bo jutro, nov dan, sonce... Mož je pričel še bolj pokašljevati. Bil je kak dan, ko se je kateri izmed naju počutil bolje, a naslednji dan se je že pokazalo ravno nasprotno. Mož je pričel dobivati prave napade kašlja, ki so trajali tudi po uro ali celo dve. To ga je tako izčrpalo, da se je njegovo telo vsak večer več kot en teden odzvalo z vročino 38,2 in več. V nadaljevanju si lahko preberete kako sva ga vsaj skušala obvladovati in ga proti koncu tretjega tedna okužbe tudi ublažila in skoraj popolnoma odpravila.

Moji starši, ki živijo v neposredni bližini so nam prinašali kosilo in ga odlagali zunaj pri ograji. Midva sva ostajala le pri juhi. Prijateljica je hodila v trgovino, lekarno, po prehranska dopolnila...
Skoraj vsakodnevno so naju klicali prijatelji, sorodniki, sodelavci, najini domači vsak dan...hvaležna sva za te nama drage ljudi, v njih sva imela spodbudo, skrb in dobronamerni nasveti so vzbujali občutek, da so stvari kolikor toliko pod kontrolo in da bo minilo. Občutek, da je ljudem za naju iskreno mar, je vrednota, ki jo velja v teh težkih časih še toliko bolj krepiti in negovati, saj na nek način deluje zdravilno in opogumljajoče. Prav tako sva se enkrat tedensko slišala z najinim osebnim zdravnikom, ki je želel slišati vse glede počutja, prebolevanja, nama dajal napotke za naprej in nama dal vedeti, da je na voljo za vsako pomoč v primeru poslabšanja. Bil pa je tudi pobudnik tega, da je nastal ta prispevek. A rekla sva si, da poslabšanja ne bo in da bo minilo kljub zelo težkim trenutkom. Zato sva res hvaležna vsem in vsakomur, ki nama je stal ob strani.
O bolezni naju ni bilo sram govoriti, nisva bila deležna stigmatizacije in ni bilo čutiti nobenega obsojanja, kar je pogost pojav - želiva povedati le to, da okužba lahko doleti vsakega in večina jih mogoče niti ne ve kje so se okužili.

VELIKO LJUDI NAJU SPRAŠUJE S ČIM SVA SI POMAGALA MED PREBOLEVANJEM...

Naj povem, da limona, čaj in med niso dovolj, sploh v težjih primerih kot je bil najin. Ni nama preostalo drugo, kot skrbeti za dvig imunskega sistema. Zdravnik ne predpiše ničesar, le kakšen močnejši analgetik lahko dobiš na recept.
Predvsem veliko tekočine (voda, čaj, juha, sokovi). Najin domači čaj je bil sestavljen iz bezga, ozkolistnega trpotca, timijana, kopriv, pljučnika, sivke, mete. Vse to se nahaja v naši domači shrambi. Potem veliko C vitamina (ker nama hrana ni pasala sva ga uživala v prahu s tekočino), med, pripravki za imunsko odpornost, povečala sva dozo D3 vitamina, matični mleček v ampulah za pitje, magnezij, kalcij, kostna juha, najboljša je kurja ker vsebuje veliko encima, ki redči sluz v pljučih...kar pa se kašlja tiče pa topla tekočina, čaj kot je zgoraj omenjen, sirup smrekovih vršičkov, medene voskove plošče za polaganje na prsni del in zadaj na hrbtu med lopatice, timijanovo mazilo, Drosera kapljice, čaj iz slezovih koreninic, obvezno tudi 2x na dan inhalacije s timijanovim poparkom. Uh, skoraj sva doktorirala iz pripravkov pri moževem mučnem kašlju.

KORONO SVA PREBOLELA, OBČUTIVA PA POSLEDICE...

Po tretjem tednu so simptomi izzvenevali eden za drugim, a posledice čutiva še danes, ko je minilo že več kot mesec dni. Po dolgem času sva lahko in sva bila sposobna v četrtem tednu iti na sprehod (cca 2 km ravnega terena), pa sva kaj hitro ugotovila, da je korona pustila posledice : meni je bilo slabo že med potjo, ko sva prišla domov sva bila močno utrujena. Fizična oslabelost in energija zelo šibka, je bil znak, da je treba okrepiti telo z vsakodnevnim gibanjem v naravi. Na začetku je bilo težko, a vsak dan je bilo za odtenek bolje. Pazljiva morava biti tudi pri fizičnih naporih, kajti hitro se pojavi zadihanost in zasoplost. Zgleda, da korona izsuši tudi sluznico, saj imaš nenehno občutek suhih ust, tudi ponoči. Žeja...občasno slabše počutje, zasoplost, še vedno občasno tiščanje v glavi, bolečine v hrbtu, kakšno suho pokašljevanje in ob fizičnem naporu upad energije so stvari, ki še ostajajo. Tudi sedaj, ko pišem ta prispevek in že nekaj časa sedim za računalnikom, se mi je pridružila bolečina, ki poteka po sredini hrbta in med lopaticami.

POT NAPREJ...

Veva, da se marsikomu zdijo ukrepi v naši državi bizarni. Tudi nama so se. Najin nasvet : uporabljajte zdravo kmečko pamet kar se tiče nošenja mask, ne bodite lahkomiselni, češ, da se vam okužba ne more zgoditi. Sami smo namreč dolžni in odgovorni poskrbeti za svoje zdravje. Ne bo nam koristilo ne upiranje, ne sekiranje, ne hudovanje, ne prepiri in ne slaba volja. Lahko nam le povzroči škodo na imunskem sistemu, ki ga stresni hormon le še bolj oslabi. Zmaga dobrega nad slabim je možna le z ozaveščenostjo in enotnim pozitivnim pogledom na situacijo, ki se nam dogaja. To se kaže že kar nekaj časa, da veliko stvari, ki so nam bile prej samoumevne, so sedaj postale cenjene, dragocene...
Dogajajo se spremembe in z njimi se dogaja zavedanje, da se vsaka rast začne z hvaležnostjo in ljubeznijo za stvari, ki jih imamo ta trenutek.
In ne glede na to, kaj se nam zgodi, imamo samo mi to moč, da izberemo svoj odziv na to. Življenje pa se nam premakne na višjo raven, ko v vsakem dogodku iščemo pozitivno in nam to postane navada.

Ostanite zdravi in bodite dobro.

Za vas zapisala: Ksenija Kolar Švarc in Iztok Švarc