Umrla je priznana pisateljica, pedagoginja in prevajalka Karolina Kolmanič

Bila je avtorica skoraj tridesetih knjig, proze, romanov, povesti in dramskih besedil, redno pa je objavljala tudi v različnih glasilih in revijah doma ter tudi na tujem.

Prlekija-on.net, četrtek, 10. december 2020 ob 21:30
Karolina Kolmanič

Karolina Kolmanič

V 91. letu starosti je umrla znana slovenska pisateljica, pedagoginja in prevajalka, Karolina Kolmanič, ki je bila rojena 29.9.1930 v Lomanošah pri Gornji Radgoni. Bila je avtorica skoraj tridesetih knjig, proze, romanov, povesti in dramskih besedil, redno pa je objavljala tudi v različnih glasilih in revijah doma ter tudi na tujem. Prevajala je dela iz tuje literature, več njenih del pa je prevedenih v tuje jezike, nazadnje je denimo v angleškem prevodu izšla povest Srečno, srebrna ptica, o dogajanju konec 2. svetovne vojne v okolici Gornje Radgone. Pisala je tudi pesmi, med njimi so uglasbene Zemlja prekmurska, Najina pot in druge. Bila je pobudnica in mentorica bralne značke, leta 2018 pa so v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti začeli podeljevati Karolinino bralno značko. Službovala je tudi kot učiteljica na osnovnih šolah v Kuzmi, Gederovcih in v Murski Soboti.

Pogovor s pisateljico Karolino Kolmanič v DOSOR-ju

Pomladi sigurno ne bodo nikoli pozabljene


Prva krajša prozna dela je Karolina objavljala v raznih revijah in časopisih, leta 1968 pa je izdala svojo prvo povest: Sonce ne išče samotne poti. Njej je sledilo delo Srečno, srebrna ptica (1972). Velik uspeh je dosegla z romanom o zdomcih Marta, hčerka vetra (1975). Tudi v romanih Sonce na belih listih (1980) in Tvoja skaljena podoba (1986) opisuje stiske v vsakdanjem življenju. Napisala je tudi mladinsko povest Sanje o zlatih gumbih (1983). Do sedaj je, poleg različnih krajših objav, izdala že skoraj 30 knjig, kot so: Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1968); Srečno srebrna ptica, povest (1972); Marta, hčerka vetra, roman (1975); Sence na belih listih, roman (1980, ponatis 1997); Sanje o zlatih gumbih, mladinska povest (1983); Tvoja sklenjena podoba, roman (1986); Sadovi ranjenih cvetov, roman 1988; Srebrno kolo, kratka proza (1990); Klanec viničarske Ane, kratka proza (1992); Sonce ne išče samotne poti, kratka proza (1992); Vračam vam soproga, roman (1993); Pozno poletje, roman (1994); Razcvet sončnice, kratka proza (1997); Lotosov cvet, roman (1999); Ni sonca brez senc, življenjepis (2000); Povejmo in se nasmejmo, zbirka dramskih besedil (2003); Zarja upanja, roman (2003); Njena razpoutja = Njena razpotja, kratka proza (2004); Alba, roman (2005); Čakam te, Dolores, roman (2005); Pesmi odljubljenih, roman (2007); Nila, roman (2010); Svetloba v srcu, kratka proza (2011); Šolski zvonec ne izzvoni, roman (2014); Lahko noč, ljubezen moja, roman (2015); Pozabljene pomladi, roman (2017); Tu je doma ljubezen lahko branje (2018); Novele (2019). Pisala je v slovenščini in nemščini, nekaj njenih del je prevedeno tudi v angleščino.

Kolmaničeva je prejemnica številnih domačih in mednarodnih nagrad in priznanj. Živela in ustvarjala je v Murski Soboti, in je bila članica Društva slovenskih pisateljev PEN od leta 1969. Bila je tudi članica dveh literarnih društev v Nemčiji, Plesse Bovenden v Göttingenu in Paul Ernst v Würzburgu. V študijah in spremnih besedah o njenem opusu je mogoče zmeraj znova zaslediti, da je pri pisanju izhajala iz osebnih izkušenj. Tisto, kar je sama doživela, je znala preoblikovati v berljive, pogosto napete zgodbe. Pisala je za vse generacije.