Še leto nazaj smo govorili otrokom, da naj gredo v stran od računalnikov in smo jim postavljali meje, koliko ur lahko preživijo dnevno poleg te naprave. To je bila ena, največ dve uri dnevno. Kaj pa se dogaja zdaj? Če otrok ne preživi dnevno najmanj pet ur za računalnikom, niti minimalnih standardov v snovni šoli ne bo opravil.

»Otrokom smo vzeli gibanje. Tretjina otrok je nazadovala v gibalnih sposobnostih, najbolj pa v vzdržljivosti in koordinaciji" je povedal Gregor Starc, ki na Fakulteti za šport preučuje telesni in gibalni razvoj otrok.

Aerobno vzdržljivost otrok ugotavljajo pri testiranju za ŠVK, teku na 600 m. Povprečno so bili lanski rezultati učencev za kar dvajset sekund slabši kot predlani, pred epidemijo. To je bilo v prvem valu, ko so otroci bili dva in pol meseca doma. Kaj pa se bo zgodilo z njimi zdaj, ko so že doma štiri mesece?

»Otroci bi se morali gibati vsaj dve uri na dan. Intenzivno gibati, » pravi Gregor Starc: »Fante je sodobna tehnologija dobesedno pribila na kavče in stole. Obdobje od sredine 90. let do 2010 je bilo za slovenske fante najbolj katastrofalno. V tem obdobju so zelo močno upadle njihove gibalne sposobnosti, hkrati pa se je delež debelih povečal za kar 300 %!« Pri dekletih je zgodba popolnoma drugačna. Če so se še pred 50 leti vaške opravljivke zgražale, ko so videle, da dekle teče po vasi, je danes popolnoma normalno, da se dekleta udeležujejo različnih športnih dejavnosti.«

S svojimi dolgoletnimi izkušnjami v šolskem športu trdim podobno: dekleta pri dvanajstih začnejo bolj skrbeti za svoje telo in so posledično bolj gibalna aktivna od fantov. Kot vse drugo, ta skrb za telo prične pri fantih malce pozneje, od petnajstega leta naprej. Takrat bodo fantje začeli polniti fitnes centre, nekateri bodo tudi posegli po steroidih. Takrat bodo začeli ogledovati svoja telesa in svoje mišice.

Ugotavljam, da se pri mojih urah zooma in pošiljanju svojih minut za zdravje dekleta bolj dovzetna in disciplinirana. Bolj vestna. Tudi same so toliko ozaveščene, da se morajo gibati in to delajo brez posebnih spodbud.

V tem tednu ne moremo prezreti odprtja trgovin z oblačili. Lahko ignoriramo vreme, ker je bilo tri dni tako deževno in sitno, sedaj pa imamo sibirski mraz, ki nam para živce – radi bi že pomlad. Ampak se s tem ne obremenjujemo. Vreme je pač vreme, kakršno – koli že je. Odprtja trgovin z oblačili in nekaterih drugih sproščajočih ukrepov pa res ne moremo ignorirati. Posebej tiste, ki sebe uvrščamo kot strastne zapravljivke in ki so že bile skoraj štiri mesece v nizkem štartu ter čakale na odprtje. Sama sem ga opravila karseda v športnem duhu. Obiskala sem samo eno trgovino, Orsay (moje punce pravijo, da je to trgovina za mamice) in tam v petnajstih minutah zapravila skoraj sto evrov. Brez pomerjanja, ker so kabine bile zaprte. Upala sem na srečo, da mi teh oblačil ne bo treba zamenjati. Da se nisem v teh štirih mesecih zredila in da imam še enako konfekcijsko številko. Na srečo je bilo temu tako. Moj mož nikakor ni delil z menoj mojih hormonov sreče, ampak nisem se ozirala na to.

Danes je valentinovo. Ta praznik nekaterim pomeni malo več, drugim malo manj, ne moremo pa ga prezreti. Če ženska ne dobi vsaj šopka in bombonjere s srčki, bo vsekakor užaljena, čeprav bo vsem rekla, da je ta praznik ameriška izmišljotina in tako naprej. Saj ni ji ni pogodu, če vsako leto dobi to bombonjero in rožice, rada bi nekaj več – z nakitom in parfumom moški ne morejo zgrešiti – ampak vsaj to je nekaj. Glavno, da njen življenjski partner ni pozabil na njo…Saj darilo pravzaprav sploh ne pomembno (čeprav brez njega pa tudi ne gre…) Pomembno je, da partner, ki je zraven tebe, ti daje občutek, da te ceni, da te spoštuje, da je ob tebi…V dobrem in slabem.

Nekoč smo že dva tedna opazovali srčke v vseh trgovinah z oblačili, tega letos res ni bilo zaradi enega razloga – ker so bile zaprte. Vsekakor to obilje rdeče barve in srčkov vseh oblik in velikosti te naredi sentimentalnega. Ne moreš ne podleči temu vzdušju. Posebej jaz, ki se skoraj pri vseh ljubezenskih filmih na koncu razjočem. Tudi pri animiranih filmih. Moji otroci niso več hoteli hoditi z menoj gledati risank (kje so že ti časi?), ker sem tam po navadi začela hlipati, brisati nos in oči z robčkom. Zaradi mojega pretiranega čustvenega odziva jim je bilo strašno nerodno. Sama sem si kupila velikega plišastega medvedka za valentinovo. Saj ne vem pravzaprav zakaj. Mojemu možu na pamet ne bi prišlo, da mi kupi kaj takšnega: saj bom kmalu imela abrahama, kaj bom s plišastim medvedkom? Seveda mi ga je takoj vzela mlajša hčerka: »Mama, to si zame kupila?« Rekla sem, da, ljubica. Če bi rekla drugače, bi videla otožnost in razočaranje v njenih očeh. Tega pa ne bi rada gledala, posebej sedaj, ko že štiri mesece revica čaka vsako sredo na odločitev naše vlade, da bi spet učenci šli v šolo. In zdaj končno! Bodo šli! Res ne morem verjeti, da nas je doletela takšna sreča! Na žalost imamo počitnice in moremo spet malce počakati…

Medvedka pa ji včasih na skrivaj vzamem. Rada bi ga imela na svoji postelji. Tako sentimentalno, da je že res pocukrano. Ampak je res…

Začela sem z vprašanjem: Kaj imata skupnega valentinovo in gibanje? Odgovor je – skoraj nič. Začela sem pisati o gibanju otrok, potem sem pogledala na prihajajoči nedeljski datum in ugotovila, da bo 14. februar! »To pa moram omeniti,« sem si mislila. »Sicer bi letos lahko imeli srčke oranžne barve.« Lahko častimo praznik ljubezni, obenem pa začetek gibanja (med občinami) in začetek novega, bolj svobodnega življenja!