Več kot leto dni živimo brez kulturnih dogodkov, gledaliških predstav in koncertov. Blagor nam, ki nismo bili tega toliko vajeni, ali nam tega ni dopuščal čas ali finančna sredstva. Za nekatere ljudi je bila to rutina, način življenja: nakup letnih abonmajev za gledališče, opero ali balet ali vsakoletni festivali in rok koncerti. Moj mož ima tri karte za rokovske koncerte, ki jih je kupil pred dvema letoma in v sebi goji upanje, da bo še lahko šel na rokovski koncert. Sama se bojim, da to ne bo izvedljivo, če še vzamemo v zakup dejstvo, da vsi rokovski zvezdniki so že nad sedemdeset plus in ta nepredvidljiva situacija s koncerti bi se še znala zavleči. Nekje pa sem slišala, da bo znani ameriški rock pevec Alice Cooper kmalu začel s svojo turnejo, tako, da se pustimo presenetiti...

V tem času, ko je vse tako turobno in se nikjer nič ne dogaja, potrebujemo ravno ta šov, ta Evrosong. Potrebujemo nekaj blišča, nekaj energije, nekaj živahnih nastopov...Vsi rabimo odmor od pandemije in sprostitev...

In smo ga doživeli. Po dveh letih premora smo ponovno občutili Evrovizijo. Ponovno smo začutili, da smo živi...

Imam prijateljico, ki je fanica Evrovizije že vrsto let. Ni ji pomembno, kdo bo prišel v finale in zmagal na koncu, ona uživa v spremljanju dogajanja, v naraščanju napetosti pred izborom, gleda vse vlogerje, ki komentirajo bodoče nastope, jo zanimajo stavnice na lestvicah, število ogledov na Youtubu, ve celo, kdaj je kateri tekmovalec bil okužen s covidom in za marsikatero drugo intimno podrobnost.

Želela sem se navzeti tega vzdušja in tega adrenalina ter sem začela spremljati tekoče dogajanje. Poslušala sem nastope tekmovalcev iz različnih držav, prebrala sem o tem vse, kar sem našla na spletu. Po prvem polfinalnem nastopu sem ostala praznih ust... Sem se že navadila na našo slovensko pevko in sem bila kar zadovoljna z njo, ampak po poslušanju drugih nastopov, posebej finalistov, je naš slovenski nastop izgledal klavrno, niti ni pomagal bogat vokal, niti ameriški pevski zbor v ozadju. Blesteli so: pevka z Malte (nekdanja zmagovalka otroške Evrovizije) s čudovitim glasom in zelo spevno melodijo ter energičnim nastopom, ki se sploh ne ozirala na svojo obilno postavo in si upala obleči kratko obleko z resicami; boginja z Cipra v zlati obleki, gibčna in lepa, čeprav so ji marsikateri očitali preveč podobnosti z Rito Oro in drugimi ameriškimi pevkami; Azerbajdžanske ženske v pomanjkljivih oblačilih iz čipk, ki pojejo pesem o znani vohunki Mata Hari in ta pesem tako hitro gre v uho. Ne smemo pozabiti Norvežana v čudovitem krznenem plašču s krili angela ter prirojeno boleznijo Tourettovim sindromom, ki povzroča očesne tike. Njegova pesem je bila mogoče malce staromodna, ampak tako lepa in prijetna. Mlada Izraelka etiopskih korenin s korono iz kitk na glavi s svojim samozavestnim nastopom zasluži vse pohvale. Litva v rumenem v stilu disco, čeprav je nastopala na nehvaležnem prvem mestu, prišla v finale. Ne smemo prezreti dveh grandioznih nastopov Rusije in Ukrajine, ki sta se tudi uvrstila v finale. Edini dve državi, ki sta upali peti v svojem maternem jeziku, Rusija je uporabila še sleng, Ukrajina pa je navdih za svojo pesem črpala iz narodno zabavne glasbe. Vse je presenetil izbor Belgije v finalu, ker z ničemer ni izstopal. Mogoče pa je bilo ravno to odločilno...

Šov je bil dolg dve uri, ni bil predolg...videli smo ljudi v dvorani srečne in zadovoljne in je to bila prava množica! Prav toplo mi je bilo pri srcu, ko sem to občutila. Slabih pesmi pa pravzaprav ni bilo, vsaka je bila nekaj posebnega...

Drugi pred izbor je bil malo slabši. Vsaj po mojem okusu. Pomislila sem, če bi Slovenija in Hrvaška nastopali v drugem pred izboru, bi mogoče imeli več sreče...V finale so se uvrstile Albanija, Grčija, Srbija, Bolgarija, Moldavija, Portugalska, Islandija, San Marino, Švica in Finska. Meni osebno je bila najbolj všeč Bolgarija, ker pevka za razliko od drugih pevcev ni naredila šova, samo sedela je na odru v preprostih oblačilih in pela...Med tem pa je gledala očetovo sliko. Moja hčerka navija za finske rokerje. Vsi imamo različne okuse. Srbiji, ki vedno poje v svojem jeziku, skoraj vedno uspe prodreti do finala, back vokalistke so bile prelepe ženske in očitno gledalci hočejo ju še enkrat videti...Sama sem kot začarana opazovala, kako sta se stresali s svojimi bujnimi lasmi. Na splošno je bilo ogromno lepih žensk, na koncu se je zdelo, da so skoraj vse bile podobne med seboj kot po načinu oblačenja tak po močnih, samozavestnih glasovih ter suverenih in živahnih nastopih. Prevladovale so vokalistke, kar sedemnajst žensk je bilo od šestindvajsetih nastopajočih. Ali so bile oblečene v blesteče seksi kombinezone ali v črno čipko ali v kratke srebrne oblekice, ki niso prekrivale skoraj nič. Na odru je bilo tudi ogromno zelene barve (kdo še sploh to nosi?...) in presenetljivo - rumene.

Na največjem glasbenem spektaklu v Rotterdamu poleg dvajsetih držav, ki so se uvrstile iz dveh pred izborov, so nastopile tako imenovanih velikih pet: Francija, Nemčija, Italija, Španija in Velika Britanija ter Nizozemska, zmagovalka zadnjega izbora. Nekateri so napovedovali zmago Malti, nekateri so visoko na stavnice uvrstili francosko pevko z žametnim glasom.

Zmagala pa je Italija! »Kako lahko roker izgleda kot grški bog?« so vpraševali nekateri. Lahko. In še poleg tega briljantno poje! Rock 'n' roll will never die!

Naslednje leto gremo v Italijo na Evrovizijo!