V torek, 24. avg. 2021, je Splošna knjižnica Ljutomer na terasi Flo Cukeraj gostila s svojim prvencem Življenje vsestransko Svetlano Oletič, ki se je s svojimi ukrajinskim duhom, angažirano zavzetostjo tako na športnem, pedagoškem kot umetniškem udejstvovanju zasidrala in spojila s prleškim svetom.

Svetlanina osebnost je kot svet s štirimi stranmi neba: šport s trenerstvom, učiteljevanje s poslanstvom, materinstvo in povezovanje s prijatelji.

Avtorica v romanu tke svojo življenje od dekleta, ki je sanjalo, da bo mogoče nekoč astronavtka ali znanstvenica, a jo je njen slovanski odprt in neustrašen duh že od rosnih let nesel v povsem druge profesionalne vode in tudi v druge svetovne dežele. V slednji, slovenski, si je ustvarila veliko družino.

Svetlanine besede tečejo kot reka, brez ovir, tako kot njen duh, ki nenehno srka knjige, ki nanjo čakajo na policah ljutomerske knjižnice. Svojim domačim je dajala dober vzgled in tako ni čudno, da so zrasli v knjižne molje.

»Zgodaj sem svoje zaupne misli zapisovala v dnevnik in nenehno sem se potapljala v svet knjig. Pri 12 letih sem prebirala znanstvene knjige, še preden sem se v šoli sploh srečala s fiziko. Marsičesa sploh nisem razumela, a to me ni oviralo. In svet literature je bil nekaj povsem drugega kot življenje v kolosalnih ukrajinskih blokovskih naseljih. Moja mati je bila čudežna, saj je iz bornih sestavin, ki jih je na trgu zmeraj primanjkovalo, pripravljala dobra kosila.«

Pri 13 letih je zapustila dom in pristala v internatu. Najprej je bila čuteče zbegana, pogosto objokana, a hitro se je kalila. Boj za preživetje je po vsej ruskih širjavah neizprosen, prepojen s težkimi preizkušnjami, odrekanji, konkurenco, z nenehno vrhunsko tekmovalnostjo in strumno pripravljenostjo. Svetlana je bila trdoživa in vztrajna. Vselej je verjela lastni viziji, vselej se je dvigovala tudi takrat, kadar so se drugi predali.

Športnim uspehom so sledila potovanja širom sveta. Ko se je že skoraj zasidrala v Španiji, jo je kariera in splet okoliščin pripeljal v Prlekijo, kjer se je dokončno ukoreninila.

Svetlana je družabna, rada intervjuva ljudi, ki izstopajo s svojo poslovno in osebno karizmo in je navdušena blogerka. S svojimi rodoljubi, ki žive v Sloveniji, je bila promotorka ustanovitve društva za širitev slovanske kulture Slovani, s katerim obeležujejo svoje nacionalne praznike. Žal so jim neljubi časi pretrgali marsikateri načrt.

In kako se je počutila ob svojem knjižnem prvencu?

Čeprav je bila pogodba podpisana, ni verjela, da bo knjiga resnično izdana. Vse je teklo bliskovito hitro, kot švist njene žoge čez odbojkarske mreže.

Visoka, vitka in v prelepi beli obleki je s slovansko mehkobo dejala: »Občutek, ko sem držala svojo prvo knjigo v rokah, je bil naravnost božanski, evforičen in podoben rojstvu otroka.«

Na večeru se je zbralo številno njej drago občinstvo. Nešteti objemi, ganljive zahvale, izpovedani pripetljaji so nas prepričali, da je Svetlana izjemna, saj je s svojim entuziazem in dobrimi praksami zaznamovala tako mlade kot zrele ljudi.

Na srečanju je s čudovito milim glasom iz kitare izvabljala nežne melodije 12- letna Glorija Görkeš.

Pripravila: Jasna Branka Staman, samostojna bibl. sodelavka Splošne knjižnice Ljutomer

Foto: Splošna knjižnica Ljutomer,
Alisa Oletič