Na »ponovoletnem kozarčku« v Gornji Radgoni se je zbralo okrog štirideset članov Društva Bilećanci Slovenija. Prišli so z različnih koncev Slovenije, saj društvo združuje nekdanje gojence (pitomce) Šole za rezervne oficirje pehote v Bileći. V tem majhnem hercegovskem kraju ob črnogorski meji se je od leta 1956 pa vse do konca leta 1991, v 107. razredih (klasah), za rezervne častnike (takrat oficirje), izšolalo med pet in šest tisoč slovenskih fantov.

Po vrnitvi iz JLA so bili razporejeni na poveljniška mesta v takratnih partizanskih enotah in v teritorialni obrambi in so v osamosvojitveni vojni leta 1991 sestavljali glavnino poveljniškega kadra. Njihova vloga v vojni za Slovenijo je, žal, vse prevečkrat zamolčana, nemalokrat pa s strani tistih, ki si lastijo vse zasluge za osamosvojitev, tudi omalovaževana.

V društvo je včlanjenih približno desetina vseh Slovencev, ki so končali šolanje v Bileći. V Gornjo Radgono jih je prišlo štirideset, kar je, glede na zdravstveno situacijo in zahtevanim epidemiološkim ukrepom, kar precej. V »Mestu heroju« so jih gostoljubno sprejeli lokalni veterani vojne za Slovenijo pod vodstvom Nika Brusa. Dolgoletni poveljnik Občinskega štaba TO Zdravko Stolnik je gostom detajlno predstavil burne dogodke v Gornji Radgoni med osamosvojitveno vojno leta 1991, zatem pa so položili venec k spominskemu obeležju »Solza nikoli več«.

Ker je Gornja Radgona tudi »Mesto sejmov in penin«, so seveda gostje morali spoznati in okusiti vsaj del teh značilnosti. Sejma sicer trenutno ni, jih je pa zelo navdušila in očarala gospodična Svetlana s predstavitvijo radgonskih penin v Radgonski kleti.

Drugi del celodnevnega druženja so preživeli v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih. Krepkemu kosilu je sledil pogovor o številnih temah, ki jih nikakor ni zmanjkalo. In občutek, da so lahko spet »normalno« skupaj, seveda ob upoštevanju PCT pogojev, je bil res enkraten.