Otroci iz vrtca Cezanjevci so letos podvojili pravljično število prireditve in tako poskrbeli, da je bilo v Parku prvega slovenskega tabora še bolj pravljično.

Z otroškim nasmehom na začetku, pogumom na startu, vztrajnostjo na tekaški progi in veseljem na cilju so pokazali, da vse to ni zaman.

Stati na pravih tekmovalnih stopničkah, ko ti prsi krasi zaslužena medalja je poseben občutek. Tega so vsi naši otroci začutili. Mi pa smo (bili) na njih izjemno ponosni.

In ker vedno rečemo »saj ni važno zmagati, važno je sodelovati,« sem se letos tudi sama opogumila in stopila na tekaško progo.

»Vedno rečem, bodimo dober vzgled. Otroci nas opazujejo, dobro nas opazujejo, vidijo nas na vsakem koraku. Ja in to je bil tisti trenutek, ko sem si sama pri sebi rekla - Jasna moraš, za njih moraš. In sem šla. Na 7500m dolgo progo. S pogumom in vztrajnostjo. Z močno, nepremagljivo konkurenco. A vse to mi v tem trenutku ni bilo pomembno. Pred očmi sem imela vrtec Cezanjevci, naše otroke, starše in strokovne sodelavke. S svojim tempom sem počasi a vztrajno tekla, v mislih na vse omenjeno in verjela vase da mi uspe...«

...in ko pritečeš na cilj in zagledaš (svoje) otroke, ki te skupaj s straši čakajo - PONOS, HVALEŽNOST...
...in potem še strokovni delavci - SPOŠTOVANJE, SKUPNO VESELJE...
...in družina - LJUBEZEN...
...in še za piko na i klic ravnateljice.

Tako se 7. Lotmerški trail tek pravljično zaključi.

»Skupaj smo ponovno dokazali, da naše poslanstvo, ni samo poslanstvo ampak je življenje. BITI VZGOJITELJ JE ŽIVLJENJE.«

Prispevek pripravila: Jasna Špindler