Tradicije poletnih družabnih srečanj v Sloveniji

Prijateljica mi je pred dnevi rekla, da v juniju komaj uspe slediti vsem vaškim praznovanjem v okolici. Ni pretiravala. Slovenija ima poleti toliko kresovanj, žegnanj in praznovanj, da se marsikateri konec tedna spremeni v eno samo dolgo srečanje sosedov.

Noč, ko menda razumeš živali

Kresno noč praznujemo v noči s 23. na 24. junij, tik po poletnem solsticiju, ko je dan najdaljši v letu. Praznik ima več imen, kres, ivanje, šentjanževo ali kupalo, in izvira iz poganskih časov, ko so naši predniki z ognjem želeli pomagati soncu ohraniti moč.

Po starem verovanju je kresna noč najbolj čarobna noč v letu. Dekle, ki je nosilo seme praproti v žepu, naj bi kmalu spoznalo svojega izbranca, kdor pa ga je nosil v čevlju, naj bi razumel govorico živali. Zveni kot nekaj iz pravljice, ampak v marsikateri vasi ta zgodba še danes kroži med starejšimi.

Sodoben kresni večer je sicer bolj posvetski kot duhovni.

• Kresovanje na trgu ali ob reki organizira lokalno prostovoljno društvo.
• Glasba v živo, največkrat domača godba ali manjši ansambel.
• Hrana z žara in pijača gresta v promet ne glede na vreme.
• Otroci skačejo čez tlinjajoči ogenj, kar marsikateri starš raje ne vidi.

Ko ogenj počasi ugasne, se druženje navadno preseli, mlajši ostanejo pri godbi in harmoniki, starejši se umaknejo h klepetu ob mizah. Marsikdo večer zaključi doma pred telefonom, morda z eno hitro rundo na bizzocasino-sloven.com, preden gre spat. Take male navade po kresovanju so se v zadnjih letih spremenile bolj kot sam ogenj.

Vsaka vas ima svoj praznik

Skoraj vsaka slovenska vas ima svoj dan v letu, navadno povezan s patronom župnijske cerkve. Ta dan se imenuje žegnanje, format pa se od kraja do kraja presenetljivo malo razlikuje.

• Dopoldan se začne z mašo in blagoslovom pred cerkvijo.
• Stojnice z domačo hrano in ročnimi deli postavijo na trg že zgodaj popoldne.
• Otroci čakajo na nastop lokalne folklorne skupine ali mažoretk.
• Godba ali ansambel igrata pozno v noč, dokler se trg ne izprazni.

Brez pihalne godbe si tako srečanje težko predstavljamo. Zveza slovenskih godb združuje 104 ljubiteljskih orkestrov po vsej državi, kar je za dva milijona prebivalcev precej, čeprav številka ne šteje vseh manjših zasedb, ki sploh niso članice zveze. Med odmori marsikateri godbenik preveri telefon, nekateri zaradi rezultata nogometne tekme, drugi mimogrede odprejo Bizzo casino, preden gredo nazaj k notam.

Tak žegen ni le verski praznik. Je tudi edina priložnost v letu, da se v rojstni kraj vrnejo vsi, ki so se davno odselili v mesto.

Dan, ki ga praznuje cela država

Petindvajsetega junija 1991 je Slovenija razglasila samostojnost, danes pa ta datum praznujemo kot dan državnosti. Osrednja prireditev vsako leto poteka v drugem mestu, spremljajo jo vojaška parada, koncert in ognjemet, manjše občine pa pripravijo svoj lokalni program.

Vprašajte kogarkoli, kje je praznoval 25. junij pred desetimi leti, in odgovor bo verjetno meglen. Praznik je bolj o prostem dnevu sredi poletja kot o natančnem spominjanju datuma. Sliši se cinično, ampak v praksi deluje prav to.

Tipičen poletni konec tedna v manjšem kraju zna izgledati takole:

1. Sobotno dopoldne mineva ob postavljanju stojnic na trgu.
2. Domača godba ali folklorna skupina nastopi popoldne na glavnem odru.
3. Veselica z ansamblom se zvečer razvleče dlje, kot bi kdo priznal.
4. V nedeljo zjutraj vaščani pospravijo stojnice in si vzamejo prost dan.

Kaj ostane, ko ogenj ugasne

Vsa ta praznovanja imajo eno skupno točko, ki jo marsikdo spregleda. Vsako leto jih organizirajo isti prostovoljci, isti gasilci, ista športna in kulturna društva, ki čez teden opravljajo povsem druge službe. Brez njih bi marsikatera vas poleti ostala tiha.

Morda se zdi čudno, da pol vasi vsako leto znova postavlja iste mize in peče isto pecivo. Ni pa čudno, če pomislite, koliko ljudi se na te dni dejansko vrne. Tradicija pač tako deluje, ponavljaš jo, dokler ni več vprašanje ali, ampak kdaj.