Obujem nove čevlje

oleticsvetlana, nedelja, 26. september 2021 ob 08:07
Obujem nove čevlje


Odločila sem se! Kupila sem si nove čevlje in bom zdaj začela hoditi v planine. Kupila sem si jih v Alpini, z 20 popustom. Imam celo posnetek hoje s temi čevlji za svoj vlog in mislim, da si zaslužim še večji popust za reklamo…
Za začetek smo izbrali Pohorje, ne tisto lažjo pot pod Vzpenjačo, ampak tisto težjo po snežnem stadionu. Sicer nisem te poti izbrala sama, imeli smo vodnika, ki je malo precenil naše zmožnosti. Saj res, da sem nekoč bila vrhunska športnica, ampak to je bilo že pred dvajsetimi leti. In te prave kondicije, ki jo potrebujejo planinci, sploh nimam. Imam pa zanos in voljo. Ter pogum.
Ko sem zagledala to strmo pot, sem si rekla: »A on res misli, da bomo prišli tja gor? Po tej poti?« Če res tako misli, tudi prav. Bomo zmogli? Bomo ja! In smo začeli. Na začetku poti sva se še kar pogovarjali s prijateljico, potem sem opazila, da že malo zaostaja. Njen obraz je bil čisto rdeč. »Ne morem več,« je rekla. Jaz sem bila še prešerno dobre volje: » Ajde, gremo!« Čez nekaj časa me je začelo siliti na bruhanje in mi je postalo slabo. Moja dobra volja je izpuhtela v trenutku. »Vi samo pojdite gor,« sem rekla in sem se ustavila. Ko sem pogledala dol, se mi je začelo vrteti in sem se komaj obdržala na nogah. Še malo, pa bi padla v nezavest. Morala sem se za nekaj prijeti. Prelepo mesto Maribor, ki sem ga prej občudovala s te višine, je naenkrat postalo plavajoče mesto v mojih očeh. »Saj si cela zelena,« mi je rekla prijateljica, ki je že malo prišla k sebi. Nekako sem se zbrala in sem nadaljevala pot. Ustavili smo se v koči Trikotna jasa, spili kavo z borovničkami in tisti val tesnobe, ki me je prej obdajal, se je nekako razblinil. Celi čas sva bili s prijateljico kar tiho. Ker nisva mogli več govoriti. Preveč naporno je bilo za naju izustiti kakšno besedo v tem trenutku. Prej v avtu sva žvrgoleli tako kot ptički. Pohecala sem se, da bi možje morali po tej poti pripeljati sem svoje preveč zgovorne žene in bi one tukaj naenkrat izgubile dar govora. S tem bi razveselile svoje možje, ki bi uživali poleg lepega razgleda še v tišini.
Odpravili smo se naprej do hotela Bellevu. Pot mi ni več zdela tako hudičevo težka in že čez nekaj časa smo bili zgoraj. Vmes smo srečali ležečega kolesarja, ki je malo počival na travi in nam povedal svojo zgodbo v angleščini, ne da bi ga za to prosili. Očitno je bil lačen katerekoli družbe. Ugajala mu je celo družba dveh blondink, ki sta bili skoraj dvajset let starejši od njega. Ker je najino znanje angleščine bolj pomilovanja vredno, sva mu samo malo kimali. Razumeli sva edino besedo dangerous, čeprav ne vem, česa se je lahko ustrašil tu na Pohorju. Mi nismo srečali nobenih nevarnih živali, razen frog, se pravi žabe. Z veseljem naju je poslikal, sva se mu zahvalili – to pa veva - in sva že nadaljevali pot.
Potem se je naša skupina razdvojila, dva sta šla še do Areha, midve pa sva se odločili, da bova občudovali lepote Pohorja in dobrote njegove kuhinje. Pol gobove juhe z ajdovimi žganci sem pojedla, ostalo sem pustila na krožniku, ker je porcija bila zame enostavno prevelika.
Pozneje sva poskušali iti dol peš, ampak glede na moja poškodovana kolena in njene utrujene noge, sva se odločili, da raje greva dol z gondolo. Stane samo 4 evre, pred nami so bili Norvežani in so se čudili, da za vlečnico obstaja tako nizka cena.
Doli sva si privoščili sladoled in sva spet klepetali o vsem mogočem in čakali naše sotrpine, ki so šli po pešpoti navzdol. Injekcija molka, ki sva jo dobili pri strmi poti navzgor, naju je že zdavnaj popustila.
»Kje hodita tako dolgo?« sva rekli našim, ker nama je že počasi zmanjkovalo tem za pogovor. Tako se je končalo moje potovanje v planine.
Obujem nove čevlje. Ker danes je moj dan. Da poiščem srečo, pravljico iz sanj…(se spomnite te nove pesmi od Maraaye?)
Če želite izvedeti več o naši poti na Pohorje, poglejte moj vlog na youtube kanalu, ki bo objavljen danes zvečer.




Morda vas zanima tudi